Tag Archives: pot je cilj

Kar seješ to žanješ

“Če ne zaupaš ljudem, jih narediš nezaupljive.” (Lao Tzu) “Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Tako vsako dobro drevo rodi dobre sadova, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih.” (Jezus, Matej 7:16) “Kar daš, to dobiš,” “sredstva in cilj so eno,” “pot je cilj,” “outflow = inflow” in tako naprej..

“Kar seješ, to žanješ” pravi že stara ljudska modrost – vendar ljudje tega še vedno ne pokapirajo. Še vedno večina misli, da se mora v življenju odrekati in trpeti in skrbeti, da bo lahko dosegla nek uspeh na trnjavi poti življenja. Delati po 12 ur na dan, zapustiti sebe in svoje telo, vse podrejeno službi ali neki organizaciji za nek VIŠJI ali PLEMENITEJŠI CILJ, da bo lahko nekoč v prihodnosti vse lepo in prav, da bom imel nekoč v prihodnosti mirnejše življenje je v tem trenutku potrebno odrekanje in trnjava pot – a vendar se vse v naravi dogaja spontano, brez odrekanja, truda in skrbi.

Vse se torej začne in konča pri stanju zavesti, pri stanju v globinah človeka – če tam ni miru, ga tudi odzunaj, v akcijah in sadovih ne bo, le več trpljenja bo manifestiranega.. Kar pa v končni fazi tudi ni slabo, saj trpljenje naposled pripelje do osvoboditve.

Sedanji trenutek
je v resnici vse kar obstaja in zaradi tega: “Peace is the way (Mir je pot).” Prevzemimo odgovornost za edino stvar, za katero lahko resnično sprejmemo odgovornost – za svoje notranje stanje zavesti, takoj zdaj, ta trenutek! In da lahko to naredimo ne rabimo časa, čas je kvečjemu ovira; več časa pomeni več časa v negativnem stanju in posledično še več trpljenja – tega pa je bilo dosti, mar ne?

Umetnost učenja – korak za korakom

Veliki rezultati niso doseženi naenkrat; v življenju moramo biti zadovoljni z nenehnim napredovanjem, korak za korakom.
Samuel Smiles

Rim ni bil zgrajen v enem dnevu, slona pojemo grižljaj za grižljajem, pot dolgo tisoče kilometrov prehodimo korak za korakom, košarkarsko tekmo se igra žogo za žogo, cerkev se je gradilo opeko za opeko, faks dokončamo izpit za izpitom,…

Vsi ti in še mnogo drugih primerov kaže na to, da se vse stvari odvijajo postopoma. Vedno je en korak, ena opeka, in vsak korak, vsaka opeka si zasluži popolno pozornost. Korakov ne moremo preskakovati, nesmiselno je brezglavo hiteti, da bi čim prej nekaj zaključili, se naučili. Taki izdelki/znanje se kmalu pokažejo kot površni, kot lepa fasada brez vsebine in zato trajajo precej manj časa, pa še kvalitetni niso. “Sredstva in cilj so eno,” pravi Eckhart Tolle. Če ne posvečamo pozornosti koraku, bo tudi kvaliteta na cilju majava.

Če se vrnem k učenju, je vse to vsaj približno jasno, ko se učimo v okviru izobraževalnih organizacij. To leto moram narediti te predmete, naslednje leto druge, za vsak letnik je zapečaten urnik. Niti ne morem delati izpite za naprej, kajti trenutna predavanja in vaje zahtevajo preveč časa in energije. Vse kar lahko izberem je to, koliko časa in kdaj se bom učil (v srednji in osnovni šoli pa še tega ne). Ujet sem v ta program in ni druge možnosti, kot da se mu prilagodim in delam tako kot je zastavljeno, četudi bi vse hotel končati v mnogo krajšem času.

Modrost “korak za korakom” je pa kaj hitro pozabljena izven uradnih izobraževalnih organizacij. Ko se je potrebno naučiti kaj novega, prebrati in naštudirati kakšno knjigo (sploh, če imam še veliko drugega gradiva v čakalni vrsti), hočem vse narediti izjemno hitro. Knjigo naštudirati v dveh dneh, naučiti se uporabljati nove računalniške programe in programčke, naštudirati določeno temo, sestaviti omaro…

Vse lepo in prav da hočem čim hitreje, vendar kmalu ugotovim, da tako hitro ne gre. Če delam tako hitro, nič ne odnesem in je skoraj tako, kot da nič ne bi naredil. Da bi si pa za kakšno stvar vzel več časa je pa nemogoče, kajti imam še mnogo gradiva na zalogi. Zato vse skupaj pustim. Če ne morem narediti takoj, ali če mi takoj ne gre v glavo, to “že ni zame” in vse skupaj pustim. To je lepo vidno tudi pri kakšnih manjših opravilih (sestavljanju omare, peka kruha,..).

Odrasel človek ima shranjen podzavesten program, da mora biti vse narejeno hitro in brezhibno. “To ni moje področje, jaz se s tem že ne bom ukvarjal,” ali pa po neuspelem poizkusu “ah, jaz tega ne znam, to ni zame.” Predstavljajte si otroka, da tako ravna. Continue reading

Miroljubni bojevnik

Miroljubni Bojevnik (Peaceful Warrior)Film Miroljubni bojevnik (Peaceful Warrior) je eden najboljših filmov, ki dvigajo zavest in nazorno prikaže življenjske resnice. Predvsem resnici “pot je cilj” in “sedanji trenutek je vse kar obstaja.”

Priporočam ga predvsem ljudem z velikimi življenjskimi pričakovanji; vsem mladim, športnikom, uspešnim podjetnikom,.. Oziroma vsem ljudem, ki mislijo, da rabijo (le še eno) stvar/osebo/dogodek, da bodo do konca življenja srečni.

Najbolj pa me je pri tej zgodbi navdušilo to, da je Dan študent, ki ima VSE; dobro telo, veliko denarja, uspešen je v šoli, veliko prijateljev, punce ga obožujejo,.. A kljub vsemu ga nekaj globoko v sebi muči, čez dan si tega ne prizna, ponoči pa zaradi tega težko spi. V iskanju odgovorov naleti na človeka, ki mu razkrije modrosti življenja. Continue reading

Čarovnik iz Oza

carovnik iz ozaSe še spomnite te stare zgodbice/risanke/filma? Vas zanima kakšen življenjski/duhovni nauk vsebuje?

Zgodba gre v hitri verziji nekako takole. Doroteja je deklica stara okoli 13 let, živi na kmetiji v Teksasu. Tam ni zadovoljna, zato pobegne od doma, a na srečo ne pride daleč, saj jo stari mož s trikom napoti nazaj domov. Ko pride do hiše že močno pustoši orkan, tako da nima druge izbere kot da gre v hišo, kjer pa jo oken spravi v nezavest. Ko se zbudi, hiša čudežno leti z orkanom in kmalu pristane v čudežni deželi Oz.

Kljub očarljivosti se takoj hoče vrniti domov, a kot ji pove čarovnica iz severa, je edina pot, da gre do čarovnika Oz-a. Na poti sreča še Strašilo, ki ga povabi zraven, saj nima možganov. Nato se jima pridružita še Pločevinasti človek brez srca ter Lev brez poguma. Vsi štirje gredo k čarovniku po eno stvar, ki jo rabijo, da bodo srečni od konca svojih dni. A izkaže se, da čarovnik le ni tako radodaren in jim obljubi, da jim bo to eno stvar dal, če mu prinesejo metlo hudobne čarovnice z vzhoda. Četverica ne more verjeti kaj je slišala, vendar nima izbire, zato se poda na to strašno nalogo.

Težavno nalogo s precej sreče uspešno opravijo ter čarovniku prinesejo obljubljeno metlo. Čarovnik je ves začuden, kajti verjetno je mislil, da se niti ne bodo odpravili na tako strašno nalogo. Izkaže se namreč, da je ta čarovnik sploh ni pravi čarovnik in tako ne zna čarati.

Je pa kljub vsemu zadosti moder, da je uvidel, da nikomur nič ne manjka. In res, še posebej Strašilo, ki mu manjkajo možgani, je bilo izjemno pametno na celotni nalogi, bil glavni za izvedbo načrta, Pločevinasti človek je precej sočustvoval, edino pri Levu je bilo malo manj očitno. Tako čarovnik vsakemu podari nek spomin, da se bodo lahko spomnili, da jim nič ne manjka. Strašilu podari diplomo, Pločevinastemu človeku zahvalo ter Levu medaljo časti. Daroteji pa čarovnica s severa pove, da je imela že ves čas moč, da se vrne domov. A prej ji ni povedala zaradi tega, ker ji ona ne bi verjela in zato ne bi mogla tega narediti. Continue reading

Smiselnost ideje Novega, boljšega sveta

Sprehajam se po Ljubljani in gledam vse te zasanjane ljudi, ter se sprašujem, če bo sploh kdaj mogoče imeti raj na Zemlji, nova doba in vso to sranje. Ali je to sploh mogoče imeti na tem svetu? Za malo časa me pomiri misel, da se kar precej ljudi ukvarja z duhovnostjo, 7% naj bi bila kritična masa (140 tisoč Slovenk in Slovencev), a me spet obda obup, ker je to zelo plitva duhovnost, še vedno močno pod vplivi ega.

Ob vsem tem se sprašujem ali je bilo sploh kdaj mišljeno, da bi imeli raj na Zemlji? Ali je to zgolj neka izmišljotina, ki si jo izmislili ljudje, ki lajšajo svoje bolečine. Namesto nebes po smrti so si izmislili boljši svet v prihodnosti, ter vsak po svoje deluje v tej smeri. Nekateri pri tem niti ne izbirajo sredstev.

Potem se pa spomnim vseh misli mojstrov modrosti v stilu; “vse v redu“, “vsi ljudje so v redu taki kot so“, “vsi ljudje smo enaki“, “nihče ni višji od drugega, ker smo konec koncev vsi izraz ene božanske energije.” Če torej obsojam katerega koli izmed teh ljudi, obsojam vso stvarstvo, obsojam to božansko ustvarjalno iskro.
 

In ravno to se mi zdi smisel vse te igrice, ki se ji reče življenje. Ne da bomo ustvarili popolni svet, kjer bo vsem luštno, vendar da preko vseh teh preizkušenj in pasti človek uspe najti svojo notranjo mirnost in posledično harmonijo z vsem okoljem. To pomeni ne tlačiti druge v drek, da uspeš, ne obsojati drugih, ne bežati od sveta v jame in gore, ne obupavati.

Karkoli človek že počne, naj ne bo smisel za dosego cilja, vendar izpolnjujoče že samo po sebi. Torej če vodim tečaje ali pišem tekste, to počnem zaradi sebe, ker me to izpolnjuje in ne zaradi nekoga drugega, da ko bo pa več takih bo pa srečnejši in boljši svet – karkoli že to pomeni. Če pa se kdo najde v tem pisanju, in je pripravljen prisluhniti je pa toliko bolje. Continue reading

Skrivnost (The Secret) – Želje

Lahko ste, imate ali počnete karkoli si zaželite.” Pravi eden začetnih stavkov v Skrivnosti. Če se osredotočim predvsem na imeti in standardne želje danes, so to: (več) denarja, (večjo) hišo, (boljši) avto, (vsaj en) vikend, moč, slavo.

Ampak mar je to res tisto, kar si želimo? Več denarja? Kaj pa mi bo prineslo več denarja? Več sreče, več ljubezni, več varnosti, več ugleda? Je denar res edina možnost? Kaj mi pravijo izkušnje tistih, ki imajo veliko denarja – mar imajo avtomatično tudi srečo, ljubezen, varnost,..? Sem pripravljen vse vložiti v pridobivanje denarja, četudi mi to ravno ne ustreza?

Joe Vitale v pogovoru z Bill Harisom v themastersofthesecret reče, da se to splača. Ampak to je ravno v navzkrižju z vsemi duhovnimi nauki, namreč če čas ne obstaja, če je pot cilj, potem je bolj bistveno s kakšno energijo si v samem procesu, kot pa kako se boš počutil na cilju. In da v procesu ne uživaš, da delaš nekaj kar ne maraš, je znak, da plavaš proti toku. Zato je vse težko, saj deluješ v nasprotju s samim seboj – deluješ pod vplivom vsajenih znorelih misli, ne pa v ravnovesju s samim seboj. Ko pa si na svoji poti, lahko narediš dosti več, z dosti manj energije, pri tem uživaš, cilj/želja pa niti ni toliko bistven. To lepo razloži Ester Hicks (hvala Nataši za prevod) in to je tudi to, kar dostikrat na tej strani omenim..

Torej se je pri željah smiselno vprašati: “Ali je ta želja res moja, je moja iskrena želja ali mi je zgolj vsiljena preko družbe, medijev?” Od kje sploh pridejo misli, želje, cilji? Če je želja denar, slava, moč, avto, razno razne odvisnosti (gledanje tv, igrice, internet,alkohol,…), se je smiselno vprašati, kaj mi bo taka želja/cilj prinesla? Varnost, priznanje, odobravanje drugih, ljubezen, mir,..? In odkrijemo, da si primarne želje/cilj niti ne želimo, da si bolj želimo tisto kar mislimo, da ta želja/cilj prinese. Mislimo, da ko bomo pa to dobili, bodo pa vsi problemi rešeni, bo življenje od tedaj naprej veselo..

Vendar izkušnje kažejo, da temu ni tako, igračka nam nikoli ne prinese dolgotrajne sreče. Ko dobimo novo igračko, je dobra le za nekaj trenutkov (ko začasno misli utihnejo), potem je pa spet potreba po nečem drugem, kajti ta igračka očitno ni bila prava. Kot že velikokrat rečeno, spodnja črta je ta, da nam zunanji svet ne more prinesti tistega kar iščemo. Lahko nam pomaga, to je pa tudi vse. Pravijo da “gre osel samo enkrat na led.” – kolikokrat gre na led človek? Continue reading

Karte Osho Zen Tarot

osho zen tarotOdlična besedila in izjemne slikice – odspodaj prilagam primer ene karte in priloženega besedila. Sam jih uporabljam na dnevni osnovi, da se na ta način še lažje spomnim česa, kar sem morda pozabil ali pa dobim vpogled v stanje v katerem sem v določenem trenutku. Priporočam vsakomur.

Pri meni je bilo tako, da sem jih kupil leta 2005 in sem jih uporabljal za vedeževanje, ali me ljubi ali ne. Pri meni to vedeževanje ni najboljše delovalo, ker je možna tisoč in ena interpretacija, zato sem razočaran po nekaj mesecih odložil. Maja 2007, po kakšnih dveh letih od kar sem kupil karte, sem jih hotel darovati v dobrodelne namene, saj mi niso ničemur služile. Ampak po nekem čudnem naključju so ostale pri meni. Počasi sem jih spet začel uporabljati ter uvidel njihovo globino, sedaj pa so del mojega vsakdana.

Uporaba se je spremenila, nič več vedeževalno ampak meditativno. Na dan izberem eno karto, ter preberem spremljajoči tekst v tej karti, ki je skromno rečeno izjemen. Polen je modrosti, kratkih zgodbic in odličnih primerjav. Kot rečeno, karte so super zaradi tega, ker se lahko uporabljajo kot modrost dneva, kajti še posebej na začetku, se modrosti po razno raznih tečajih zelo hitro izgubijo.

Prav tako s kartami dobite pogled na določene stvari iz malo drugačnega zornega kota. Predvsem na trenutno duševno stanje. Zna se zgoditi, da določena karta omogoči vpogled, katerega sicer ne bi odkrili. Ne glede na to, ali je “pozitivna” ali “negativna” karta je pomembno, da poiščete, če je kaj resnice na tem, škodilo ne bo nič. Saj poznate tisto od William Shakespear-a: “Predvsem to, do samega sebe bodite iskreni,” in pa od Jezusa: “Nič ne ostane zakopano.” Na tak ali drugačen način se bo vse odkrilo; ali boste sami sebi ali pa vam bo nekdo drug odkril kar skrivate v sebi. Continue reading

Zvezdništvo po domače

Čemu ravno zvezdništvo, zvezda? Zakaj ravno ta beseda, zakaj ne luništvo, sončništvo, gorastvo, rekastvo? Moja razlaga je da zato, ker je zvezda ne glede na ogromno razdaljo še vedno vidna s prostim očesom (kadar je jasna noč), tako velika je. Vidna pa je le PONOČI, vidna je le takrat, ko ni dneva.

“Zvezde vidimo le ponoči, takrat ko v našem življenju ni dneva, ko sami ne Živimo, ko mi sami le preživljamo, ko počasi umiramo, spimo Življenje.” To bi lahko bilo, ker če poslušate velike umetnike, niti ne poznajo vseh teh tako imenovanih (svetovnih/domačih) zvezd, ker jih bolj zanima njihovo področje, stvari s katerimi se sami ukvarjajo, saj imajo s tem veliko dela in še neizmerno jih zadovoljuje. Pred televizijo in radio sprejemniki verjetno ne preživijo dosti časa.

Zvezde nastanejo ravno zaradi tega, ker jim mi dajemo svojo moč, svoje spoštovanje, svoje občudovanje, namesto da bi to dali sebi. Mi jih dajemo status zvezde, status heroja. Glasbenik je lahko uspešen le, če ga ljudje gledajo, občudujejo. Seveda mora pri tem sam veliko naredit, sam mora pritegniti z nekim magnetom, vendar še vedno je na občinstvu ali to vzame ali zavrže.

Medtem ko smo včasih res imeli zvezde, ki so dejansko nekaj velikega naredile in same spravile občinstvo na stadione, so danes to vlogo prevzeli mediji. Mediji, še posebej televizija, lahko danes naredi zvezdo v trenutku, četudi na tem človeku ni nič posebnega, le dovolj pogosto jo je potrebno vrteti. In v trenutku jo lahko medij tudi strmoglavi in očrni. Britney recimo. Seveda so mediji tudi včasih imeli moč, vendar ne takšne kot danes. Continue reading