Tag Archives: zaupanje

Reševanje planeta – še ena od neumnosti

V današnjih časih so popularna družabna gibanja, ki delujejo na strani planeta. Bojujejo se za zaščito živali, proti onesnaževanju voda, proti plastičnim vrečkam, proti izsekavanju gozdov… Ampak, ali je res potrebno pomagati planetu, ga celo reševati? Zasejevati gozdove, naseljevati živalske in rastlinske vrste na določena območja, ohranjati mrliče pri življenju,…

Nič narobe s tem po eni strani, a po drugi bi se strinjal s tistimi, ki pravijo, da je to višek arogance. Kajti ravno vmešavanje v delovanje planeta nas je spravilo v težave. Nismo vedeli kaj počnemo takrat, in tudi sedaj nimamo niti najmanjšega pojma, kaj počnemo s poseganjem v naravo (naseljevanjem vrst). Narava je vendarle živ in pameten organizem, ki je preživelo že vse vrste katastrof in ni razloga, da ne bi preživelo civiliziranega človeka. Več in bolj slikovito bo o tem povedal nedavno pokojni kolega George (glej spodaj).

Potrebno je rešiti človeka
Če je potrebno koga reševati, potem smo to mi sami. In ne reševati sebe pred družbo ali sebe pred naravo, ampak primarno se moramo rešiti sami pred seboj – to je edina smiselna pot. Sami pred svojimi mehanizmi, navadami, prepričanji – pred egom. To je vse kar povzroča probleme, in se tega ne bomo osvobodili, če ne bomo naredili najpomembnejšega koraka, potem so tudi vse ostale rešitve zgolj kozmetični popravek. Kajti ta ego, ta občutek odtujenosti, ločenosti, osamljenosti, nezadostnosti, nepomembnosti, nevrednosti,.. nenehna lakota po več, nenehen občutek pomanjkanja, nenehen beg v preteklost in prihodnost,.. to nam je prineslo in še prinaša vse težave. In karkoli je ustvarjeno iz ega, bo prineslo le še več trpljenja – tega pa je zadosti, mar ne?

Potem, ko se bomo kot človeštvo osvobodili tega stvora, je vse kar moramo narediti pri pomoči planetu le to, da se mu odstranimo s poti. Da vzamemo toliko kot rabimo za lasten obstoj, tako kot ravnajo vsi ostali prebivalci na planetu, in da pustimo čim manj sledi za seboj, brez onesnaževanje in nespametnega poseganja v naravo – to je vse kar je/bo potrebno narediti, in to nič narediti je ogromen napredek. Včasih je večja modrost nič narediti, biti potrpežljiv ter zaupati.

To pa tudi pomeni, da smo se osvobodili ega (kajti ego nima potrpežljivosti in zaupanja v Vesolje), in s tem so se preobrazile ekonomske, socialne in politične strukture. Kajti s trenutnim stanjem teh struktur, harmonija s planetom nikoli ne bo mogoča. Ne podcenjujte nevarnosti ega, niti pomembnosti osvoboditve. To je primarna odgovornost vsakega človeka – kajti, če ne moreš sprejeti odgovornosti za svoje notranje stanje, kako lahko potem pomagač pri zunanjih stvareh, kako lahko iz negativnega stanje sploh ustvariš kaj resnično pozitivnega?


http://www.youtube.com/watch?v=eScDfYzMEEw Samo eno pripombo bi imel, šel bo ego, Človek bo pa ostal..

P.S. Se opravičujem vsem borcem za pravice živali, za varstvo okolja,.. ki ste se ob branju tega članka počutili prizadete in zaradi tega malenkost zmanjšane. Smo več ali manj na isti strani, če boste dojeli kaj hočem povedati, bodo spremembe učinkovitejše in veliko hitrejše (nekateri to že počnejo). Hvala za razumevanje.

Potreba ali Ljubezen

Dolgo časa sem bil odsoten od bloga, res je. Kaj sem ta čas počel? Iskal smisel, iskal pot, iskal nove moči, iskal in iskal… Pa sem našel? Nekaj malega, toliko da bom spet začel pisati. Bo pisanje bolj kvalitetno? Ne vem, niti sanja se mi ne, niti ni pomembno – pustimo se presenetiti.

Blog je postal neka odvisnost zato sem moral prekiniti (pretekle komentarje sem prebral in so zelo dobri, a nanje ne bom odgovarjal, kako bo pa vnaprej pa nič ne obljubim). Bil je prisoten nek subtilen občutek, da ljudje potrebujejo to pisanje, da se bo brez pisanja svet podrl – če malo pretiravam. Ko pa je prisotna potreba, takrat ne sije Ljubezen/Radost/Mir, ne sije srčna energija. “Raje” čutim notranjo potrebo po tem, da izlijem svoje razmišljanje na papir, kot pa potrebo, da moram nekaj narediti.

Potrebno je najti Ljubezen/Radost/Mir v tistem kar počnemo in delovati iz tega, ne pa iz potrebe. Kajti le Ljubezen/Radost/Mir ima moč resnične transformacije, ne potreba, negativnost, jeza, bes, ihta in ostala negativna čustva. In če je ne najdem? Išči dalje, beri, raziskuj, poslušaj,.. Če pa že dolgo iščeš – se ustavi, zadihaj in poglej okoli sebe, morda jo najdeš ravno v tem trenutku.

Vero/zaupanje v človeka (manifestiran/materialni aspekt Človeškega Bitja z mislimi in čustvi vred) sem že dolgo nazaj izgubil, imam pa vero v Zavest, v Bitje (nemanifestiran del Človeškega Bitja). Ta pa je prisotna v vsem kar obstaja, zato ni potrebe, da moram kaj narediti, zato je zaupanje in tisto, kar delam, delam z Ljubeznijo/Radostjo/Mirom. (Če je le zadosti Prisotnosti v meni, da se tega zavedam.)

Depresija, depresija, depresija

Če hočeš postati cel,
si dovoli biti razdeljen.
Lao Tzu

v očeh, depresija na obrazu.” Pridejo trenutki, ki se prevesijo v sekunde, te v minute in te v 10 minute, ko imam vsega polen kufr. Ko mi gre vse na živce, ko sem slabe volje brez pravega razloga. Malo jaz iz ravnovesja, malo čudna postavitev planetov in stanje v ozračju, malo pa zunanje provokacije. Ujamem se v začaran krog in ne vidim izhoda.

A vso to pisanje, branje, poslušanje in gledanje le ni brez učinka in me kmalu prešine kakšna “tehnika.” Recimo da se zgolj umirim ter spremljam/opazujem te občutke ali pa da grem enostavno počivat za nekaj minut. Vendar včasih se zgodi, da tega na nek način nočem narediti, kot da bi hotel biti slabe volje. Verjetno poznate ta občutek.

V takih trenutkih so Nieti kot naročeni, Nieti predvsem s svojo depresijo. Navijem dokler še zvočniki zdržijo ter pojemo v en glas. Vmes se še malo zaderem, v upanju, da se kakšen bojni krik približno zlije z muziko in ne izstopa preveč.

Mogoče kdo misli, da to le še poglobi slabo voljo, ampak zgodi se pravi mali čudež. Počutim se boljše in slaba volja kar sama od sebe izgine – saj veste, daj iz sebe. Drugemu se zdi dretje in poslušanje depresivne muzike neprimerne za človeka, ki se na malo bolj poglobljen način ukvarja za duhovnostjo. Ampak duhovnost je predvsem v polnosti sprejemanje tega trenutka ter iskrenost s samim seboj. Continue reading

Zaupati nečemu višjemu

To je ena najpomembnejših stvari, brez katere se po mojem mnenju ne da veliko narediti. Kajti naš pogled v prihodnost je zelo omejen, poleg tega pa še pod vplivom različnih vzorcev, prepričanj. Ponavadi vidimo le nevarnosti, kaj vse lahko gre narobe in potem smo res v velikih škripcih, kajti to nas bo držalo v kletki, v okviru znanega, kjer pa ni sreče niti miru. To dostikrat leži v neznanem, za odhod v neznano pa je potrebno skočiti, zapustiti okvirje poznanega in brez zaupanja, da se bo nekako že izšlo gre zelo zelo težko.

To je tako kot če se voziš ponoči in si v dvomih, če je za naslednjim ovinkom res cesta ali je morda prepad, kako daleč bi potem prišli? Ali pa podnevi, če ne bi verjel zemljevidu ali smerokazom na cesti, da res kažejo v pravo smer, kako dolgo bi rabil do cilja? Ali ko se sprehajaš po novih gozdnih/planinskih poteh, če misliš da si se izgubil ali da bo za ovinkom medved, ti dvom pobere vso energijo in veselje.

Tako je tudi z življenjem in življenjskimi odločitvami, če mislimo, da moramo vedno vedeti vse 100%, bit sigurni, videti vse nevarnosti pred seboj, vedno iskati paranoične napake, potem ne bomo nikoli naredili koraka v neznano, vedno se držali v okviru znanega, vedno bili v kletki. Kajti da greš po svoji pote, da najdeš delo v katerem uživaš, dostikrat zahteva tudi to, da greš stran od družbeno začrtanih poti in če tedaj ne zaupaš življenju, da te bo nekam pripeljalo, imaš malo možnosti za uspeh. In bolj ko poslušaš ljudi okoli sebe, ki so v kletki in mislijo da so svobodni, bolj si ujetnik tudi sam.

O tem govori Enigma, o teh govori Joseph Campbell, o tem govori Steve Jobs v njegovem fantastičnem govoru, o tem govorijo vsi miti; vključno z Matrico, Gospodarjem prstanom in Zvezdnimi vojnami. Continue reading

Vsega se zavedam, kaj pa ostali?

Ta vprašanje se pojavlja pri mnogih in je zlo pomembno vprašanje. Ob miselnem vzorcu na to temo sem prišel do cel kup napotkov, a večinoma so vsi usmerjeni na posameznika. V smislu, najprej spremeni sebe, vse ostalo sledi. Ampak vsi ste že na tej stopnji, zato tu ne bom pisal o tem.

Na stopnji, kjer ste premagali strahove in poželenja (fear & desire), vaša sreča ne temelji na zunanjem, težko vas zunanje okoliščine vržejo s tira, šli ste preko svojih mehanizmov al pa se jih vsaj zavedate ko nastopijo, znate cenit sedanji trenutek, si vzamete čas zase in za najbližje, živite dokaj umerjeno življenje, se zavedate kaj povzroča potrošništvo, kako poteka manipulacija,..

Vse to ste že spoznali, kaj sedaj?

Čakanje

Naredite lahko edino to, da živite svoje življenje tako, kot ste si ga zadali, ob tem pa ste zgled za okolico. Čakanje na nek način. Sem pa tja še kaj rečete, kaj poveste, se udeležite kakšne akcije in to je v večini to. Več ni potrebno, niti ni možno. Ker nekoga silit, obsojat, krivit,.. ne gre.

Da se bo na svetovnem nivoje kaj spremenilo je v večini potrebno čakat, bit potrpežljiv. Seme je posajeno, sedaj je potrebno skrbet in negovat zemljo, da bo seme prišlo na plano, bit skrben in ljubeč in ZAUPAT, da nekaj bo iz tega. “Čakat” je potrebno, da se kritična masa nabere, potem bo šele prišlo do večjih svetovnih premikov.

Do takrat je pa dosti, da se v okviru svojega okolja na to pripravljamo, da delujemo v skladu s tem, da obveščamo tiste, ki jih zanima. Da smo svetilnik na nek način, vsak po svoje, vsak na svoj način. Continue reading