Tag Archive for 'karma yoga'

Svami Vivekananda ~ Največji ljudje tega sveta

In ljudje mislijo, da bodo s svojo aktivnostjo in hitenjem – brez trdnih osnov – kaj bistvenega pripomogli…
 

Karma Yoga, Svoboda (ta knjiga je po novem prevedena v slovenščino)

vivekananda-kashmir-1897-group-crop (…) Nič prej ko naredimo dobro delo, že si zaželimo zaslug. Nič prej ko podarimo denar v dobrodelne namene, že hočemo videti svoje ime v časopisih. Bridkost/beda mora priti kot posledica takšnih želja.

Najimenitnejši ljudje tega sveta so zapustili ta svet nepoznani. Bude in Kristuse, katere poznamo, so le drugorazredni heroji v primerjavi z najimenitnejšimi ljudmi, o katerih svet nič ne ve. Na stotine teh ljudi je živelo v vsaki deželi in so tiho delovali. Tiho so živeli in tiho so odšli s tega sveta; in čez čas so njihove misli našle izraz v Budi in Kristusu, in preko teh so postale znane nam vsem. Največji ljudje ne iščejo zaslug ali slave za svoje znanje. Oni prepustijo svoje ideje svetu; nobenih zaslug si ne jemljejo in ne ustanavljajo šol ali sistemov v svojem imenu. Njihova celotna narava se skrije pred temi stvarmi. Oni so popolni satviki, ki nikoli ne morejo ničesar vznemiriti, ampak vse stopijo s svojo ljubeznijo. Videl sem enega takšnega Yogija (Pavhari Baba), kateri živi v votlini v Indiji. On je eden najbolj čudovitih mož, kar sem jih kdaj videl. Tako popolnoma je izgubil občutek lastne individualnosti, da lahko rečemo, da je človek v njem odšel; za seboj je pustil le oprijemljiv občutek božanskega. Če žival ugrizne njegovo roko, je pripravljen dati tudi drugo roko, seveda, če Gospod tako veli. Vse kar pride k njemu je od Boga. Sam se ne kaže ljudem, a vendar je prikaz ljubezni in resnice in dišečih idej.

Naslednji na seznamu so ljudje z malo več rajas-a ali aktivnosti, z bojevito naravo, kateri vzamejo idejo popolnih in jo predstavijo svetu. Največji ljudje tiho zberejo resnico in plemenite ideje in drugi – Buda in Kristus – gredo od kraja do kraja in jih razlagajo in uresničujejo. V življenju Gautama Bude opazimo, da neprestano ponavlja, da je on petindvajseti Buda. Štiriindvajst Bud pred njim je bilo neznanih, čeprav je ta Buda verjetno gradil na njihovih temeljih. Največji ljudje so mirni, molčeči in nepoznani. To so ljudje, ki resnično poznajo moč misli; vedo, da četudi gredo v votlino in zaprejo vrata in imajo v umu zgolj pet misli in potem odidejo s tega sveta, da bo teh pet njihovih misli živelo skozi vso večnost. Resnično, takšne misli bodo prodrle čez gore, preko oceanov in prepotovale svet. Vstopile bodo v človeška srca in možgane in dvignila može in žene, kateri jih bodo uporabili v dobro človeštva. Ti satvični ljudje so preblizu Gospodu, da bi bili aktivni in se borili, da bi delovali, se trudili, govorili in delali dobro; kot pravijo, tu na zemlji in za človeštvo.

Aktivni delavci, čeprav dobrosrčni, imajo še vedno nekaj nevednosti v sebi. Ko ima naša narava še nekaj ostankov, takrat lahko delamo. V naravi dela je, da je narejeno z motivom in navezanostjo. V prisotnosti ‘ever active Providence’, katera opazi celo padec vrabca, kako lahko človek pripiše kaj pomembnosti svojemu delu? Ali ne bi bilo to bogokletno, ko vemo, da On poskrbi za vsako najmanjšo stvar na tem svetu? Moramo stati v čudenju pred njim in reči, “naj se zgodi Tvoja volja”. Največji ljudje ne morejo delovati, kajti v njih ni navezanosti. Njihova celotna duša je odšla v Duha (Self), in tisti, kateri imajo svoje želje v Duhu, ki so večno poistoveteni z Duhom, za njih ni nobenega dela. Takšni so največji v človeštvu; ampak razen njim, mora vsakdo delati. Ko delamo, ne smemo misliti, da lahko pripomoremo k najmanjši stvari v tem vesolju. Ne moremo. Le sebi lahko pomagamo v tej gimnaziji sveta. To je pravi odnos do dela. Če delamo na ta način, če se spomnimo, da je to privilegij, ki nam je bil dan, ne bomo nikoli na nič navezani. Milijoni kot ste vi in jaz mislijo, da smo veliki ljudje tega sveta; ampak vsi umremo, in v petih minutah nas svet pozabi. Ampak življenje Boga je neskončno. “Le kdo bi lahko živel en sam trenutek, en sam trenutek dihal, če ta vsemogočni noče, da bi temu bilo tako?” On je ‘ever active Providence’. Vsa moč je znotraj Njega in v Njegovi oblasti. Na Njegov ukaz piha veter, sonce sije, zemlja živi. On je vse v vsem; On je vse in v vsem. Lahko Ga le častimo. Odpovejte se sadovom svojega dela. Delajte dobro zgolj zaradi dobrega, šele tedaj bomo preko nenavezanosti postali popolni. Spone srca se bodo tako pretrgale in okusili bomo popolno svobodo. Ta svoboda je cilj joge dela (Karma Yoge).

 

Jezus je odšel s tega sveta pri 33ih, Ramakrishna pri 50ih, Vivekananda pri 39ih, sveti Frančišek Asiški pri 44ih,.. Torej verjetno bo že držalo, da ima aktivnost na tem svetu svojo ceno – še posebno velja za tiste, ki so pretočni za Resnico, kateri “odjemljejo grehe sveta”. In v nekaj letih življenja so dosegli toliko, kot večina ne bi dosegla v nekaj sto ali tisoč letih – posvetno/mehanično/materialistično gledano. Velja pa tudi to, da je dolžina življenja v telesu nepomembna; pomembno je to, da izpolnimo svoje Poslanstvo, da izpolnjujemo Božjo Voljo; zgolj to…
 

Svami Vivekananda ~ Znanost dela, nesebično delo

iz knjige Karma Yoga.
 

swami_vivekananda_meditatingNihče ne more dobiti ničesar, razen če si to zasluži; to je večni zakon. Včasih mogoče pomislimo, da temu ni tako, a na dolgi rok postanemo prepričani o tem. Nekdo si lahko celo življenje prizadeva pridobiti bogastvo; lahko ogoljufa tisoče; a naposled odkrije, da si ne zasluži postati bogat in mu celo življenje postane nadloga. Lahko si grabimo stvari za svoje fizično zadovoljstvo, ampak le kar si zaslužimo je resnično naše. Butec si lahko nakupi vse knjige sveta, in bodo v njegovi knjižnici; ampak zmožen bo prebrati le tiste, katere si zasluži. To kar si zasluži, je določeno s karmo. Naša karma določi, kaj si zaslužimo in kaj lahko nakopičimo. Odgovorni smo za to, kar smo; in karkoli si želimo, da bi bili, imamo moč, da to postanemo. Če je to, kar smo sedaj, posledica preteklih dejanj, potem zagotovo sledi, da karkoli si želimo biti v prihodnosti, je lahko pridobljeno z dejanji v sedanjosti. Zato moramo vedeti kako delati. Rekli boste: “Kakšen je smisel, da se naučimo kako delati? Vsi delajo na en ali drug način na tem svetu.” Ampak tu je taka stvar, kot je zapravljanje energije. Karma joga, pravi Bhagavad Gita, je opravljanje dela z bistrostjo in kot znanost. Če nekdo ve kako delati, lahko doseže najimenitnejše rezultate. Morate si zapomniti, da je cilj vsakršnega dela enostavno izvabiti moči, ki so že v našem umu, prebuditi dušo. Moč je znotraj vsakega človeka; in ravno tako znanje. Različna opravila so kot udarci, ki jih izvabljajo ven, ki spodbudijo, da se ti velikani prebudijo.

Človek dela z različnimi motivi; ne more biti dela brez motiva. Nekateri hočejo slavo in delajo za slavo. Nekateri hočejo denar in delajo za denar. Nekateri hočejo imeti moč in delajo za moč. Nekateri hočejo priti v nebesa in delajo, da pridejo tja. Nekateri hočejo oprati ime svojih prednikov, kot na Kitajskem, kjer nihče ne dobi naziva dokler ni mrtev; in to je boljši način, navsezadnje, kot naš. Ko tam človek naredi nekaj zelo dobrega, dajo naziv (a title of nobility) njegovemu mrtvemu očetu ali dedku. Nekateri delajo za to. Nekateri privrženci določenih muslimanskih sekt delajo celo njihovo življenje, da bodo imeli zgrajeno veliko grobnico, ko bodo umrli. Poznam sekte, med katerimi, ko je otrok rojen, se začne grobnica; to je pri njih najpomembnejše delo, ki ga človek mora narediti; in večja in boljša kot je grobnica, srečnejši naj bi človek bil. Nekateri delajo pokoro; počno vse sorte sprevrženih stvari in potem poravnajo tempelj ali dajo nekaj duhovnikom, da jih odkupijo in jim pridobijo vozovnico za nebesa. Mislijo, da jih bo takšna vrsta dobrodelnosti oprala in da se bodo izmuznili, ne glede na njihove grehe. Takšni so nekateri od raznoraznih motivov za delo.

Premislimo sedaj o delu zaradi dela samega. Obstajajo nekateri, ki so resnično sol te zemlje, kateri delajo zaradi dela samega, katerim ni mar za ime ali za slavo ali za to, da bodo šli v nebesa. Delajo le zaradi tega, ker jih prime dobra volja. Spet so drugi, ki delajo dobro in pomagajo revnim in človeštvu za še večje motive, ker verjamejo v dobro delo in radi delajo dobro. Kot pravilo, želja po imenu ali slavi redkokdaj prinese hitre rezultate; do nas pride, ko smo stari in smo skorajda končali z življenjem. Če pa človek dela brez sebičnih motivov, mar ne pridobi nečesa? Da, pridobi največje ugodnosti. Nesebičnost se bolj obrestuje; le da ljudje nimajo potrpljenja, da bi to vadili. Bolj se izplača tudi s stališča zdravja. Ljubezen, resnica, nesebičnost niso zgolj ugledne besede moralistov, ampak oblikujejo naš najvišji ideal, kajti v njih leži manifestacija moči. Kot prvo, človek ki lahko dela pet dni, ali celo pet minut, brez kakršnegakoli sebičnega motiva, brez da bi pomislil na prihodnost, nebesa, kazen, ali karkoli podobnega, ima v sebi sposobnost, da postane mogočen moralni gigant. Težko je to storiti, ampak znotraj naših src poznamo te vrednosti in dobrem, ki ga prinese.

Največja oblika moči je to velikansko obvladovanje (restraint); obvladovanje samega sebe je oblika večje moči kot katerokoli drugo sebično dejanje. Vprega s štirimi konji lahko divja po hribu navzdol brez brzdanja, lahko pa kočijaž ukroti konje. Kaj je večji prikaz moči – pustiti konje da gredo po svoje, ali jih držati? Topolska krogla leti skozi zrak in gre daleč in pade. Drugi krogli zid prekriža let, in udarec povzroči velikansko vročino. Vse izhajajoča energija, ki temelji na sebičnih namenih je porazgubljena; ne bo imela moči, da se vrne k vam; ampak če je sebičnost obvladovana, bo njen rezultat razvoj moči. To obvladovanje samega sebe bo povzročilo velikansko voljo, karakter, ki naredi Jezusa ali Budo. Neumneži ne vedo te skrivnosti; a ne glede na to hočejo vladati človeštvu. Celo neumnež lahko vlada človeštvu, če dela in čaka. Naj čaka nekaj let, se vzdrži neumni ideji o vladanju, in ko bo ta ideja popolnoma izginila, bo postal moč v svetu. Večina nas ne more videti preko nekaj let, kot nekatere živali ne morejo videti preko nekaj korakov. Le majhen ozek krog – to je naš svet. Nimamo potrpljenja, da bi pogledali preko, in zaradi tega postanemo nemoralni in pokvarjeni. To je naša šibkost, naša nemoč.

Celo najnižje oblike dela ne smejo biti prezrte. Naj človek, ki ne ve nič bolje, dela za sebične namene, za ime in slavo; ampak vsak bi se moral vedno truditi proti višjim in višjim motivom in jih razumeti. “Do dela imamo pravico, a ne do njegovih sadov.” Pustite sadove pri miru. Zakaj se brigati za rezultat? Če želite pomagati človeku, nikoli ne pomislite kakšen bi moral biti odnos tega človeka do vas. Če hočete delati dobro ali veliko delo, se ne obremenjujte s tem, kakšni bodo rezultati.

Vzpostavi se težko vprašanje pri tej ideji o delu. Velika aktivnost je potrebna; vedno moramo delati. Ne moramo živeti minute brez dela. Kaj pa potem počitek? Tu je ena stran življenja: borba in delo na katerega smo se tako navadili. In tu je druga: mirno, vase zaprto odpovedovanje – vse je mirno naokoli, zelo malo je hrupa in počasno je, le narava z njenimi živalmi in cvetlicami in gorami. Nobena od teh dveh ni popolna slika. Človek, ki je navajen samote, če bi prišel v kontakt z bazenom sveta, bo od njega preklet, tako kot riba ki živi v globinah oceana, ko je prinesena na površje se takoj razleti na koščke, prikrajšana za težo vode, ki jo je držala skupaj. Lahko človek, ki je navajen nemira in hitenja življenja živi v miru, če pride na tiho mesto? Trpi in morda lahko izgubi živce. Idealni človek je tisti, ki v sredi največje tišine in samote najde največjo aktivnost, in v sredi največje aktivnosti najde tišino in samoto puščave. Naučil se je skrivnost obvladovanja; naučil se je kontrolirati. Gre skozi ulice velikega mesta z vsem njegovim prometom, in njegov um je miren kot če bi bil v jami, kjer ga ne more doseči noben zvok; ampak intenzivno dela ves čas. To je ideal karma-yoge; in če se temu predate, ste našli skrivnost dela.

Ampak mi moramo začeti na začetku, in opraviti z deli kakor pridejo do nas in počasi postati bolj in bolj nesebični, z dneva v dan. Moramo opraviti delo in najti motiv, ki nas žene; in v začetnih nekaj letih bomo našli, skorajda brez izjeme, da so naši motivi sebični. Ampak postopoma se bo ta sebičnost stopila preko vztrajnosti, in na koncu bo prišel čas, ko bomo zmožni delati resnično nesebično delo. Lahko upamo, da bo nekega dne, ko se prebijamo skozi poti življenja, prišel čas, ko bomo postali popolnoma nesebični; in trenutek ko to dosežemo, se bodo vse naše moči skoncentrirale in znanje, ki je naše (a je bilo do tedaj speče), se bo manifestiralo.”