Tag Archive for 'samostan'

Samostan, novi svet in preobrazba zavesti

Kolegica nekoč rekla nekaj v tem stilu: “Danes ni pravi čas, da gremo v samoto oz v samostan (globoko v Himalaji). Danes je potrebno biti polno aktiven, ker smo na veliki prelomnici.”

Res je, res smo na prelomnici. Res je, potrebno je biti aktiven, si prizadevati za Dobro po najboljših močeh. A zakaj bi bila neka poglobljena duhovna aktivnost v nasprotju z aktivnostjo in prizadevanjem za Dobro? Jaz pravim, blagor človeku, ki je sposoben biti aktiven v meditaciji, ki je sposoben biti predan molitvi, kontemplaciji, meditaciji tako kot je podjetnik predan svojemu projektu ali ljubimec ljubimki. Blagor njemu. Res mislite, da to tako lahko? Moliti, meditirati, biti resnično predan Bogu? (…)

Čemu bi bil takšen odmik kaj protislovnega? Saj smo na prelomnici. Kdo pa pravi, da na takšen način ni moč pomagati pri prehodu, pri dvigu zavesti? In tudi, če je potreben stik z ljudmi, kje je zapisano, da mora biti na primer samostan za celo življenje ali za 20 ali pa za 10 let? Nikjer to ne piše. To, da so tako visoke frekvence, tako visoke vibracije, pomeni, da je potrebno za nek temeljni preskok v zavesti morda samo eno leto, morda celo le 6 mesecev, ali pa le 3. Vivekananda v knjigi Raja Yoga (6. poglavje) pravi: “Če ste dovolj pogumni, boste postali v šestih mesecih popoln Yogi”. ŠESTIH mesecih! In to je rekel malo več kot 100 let nazaj – danes bi mogoče ta čas še skrajšal.
 

Če se gremo neko novo zavest, nek novi svet, nekaj kar je popolnoma drugače in presega staro, potem je potrebno tako tudi delovati. V vsakodnevnem življenju, iz dneva v dan, iz ure v uro. Jaz sam lahko rečem, da sem še zelo daleč od tega, mogoče je kakšen del dneva na bolj visokem nivoju, vendar že naslednji trenutek spet v stare vzorce. Pa tudi če seštejem vse te pozitivne trenutke in minute skupaj, ali če vzamem najboljše, nisem niti približno blizu svetemu Frančiški oz. Vivekanandi oz. Ramakrišni oz. Jezusu. Daleč, daleč od tega stanja. Ponižnost, iskrenost, preprostost, predanost Bogu,…

Ob branju svetih spisov, na primer Biblije, izvemo, da se je Jezus v puščavi “postil štirideset dni in štirideset noči” (Mt 4,2), nato ga je skušal hudič – tri preizkušnje. Elija je “v moči tiste jedi potoval štirideset dni in štirideset noči do Božje gore Horeb” (1Kr 19,8), kjer je potem govoril z Bogom. V Mojzesovih knjigah najdemo devet omemb besedne zveze “štirideset dni in štirideset noči”. Na primer: “Bil je tam pri GOSPODU štirideset dni in štirideset noči; ni jedel kruha in ni pil vode. Napisal je na plošči besede zaveze, deset besed.” (2Mz 34,28) Buda je meditiral 49 (7×7(?)) dni in potem tudi tri preizkušnje.

Na podlagi tega, bi si upal trditi, da bo vsak izmed nas, če bo hotel vstopiti v to novo zavest, narediti ta preskok, po katerem hrepenimo in katerega pričakujemo, da bo moral iti čez nekaj podobnega. Hipnoza, avto-sugestije, programiranje ali prepričevanje samega sebe, da že živim novo zavest, ko jo v resnici ne, in te teči mogoče celo širiti naokoli, enostavno ni rešitev. Koliko časa bo potreben ta odmik ne vem – niti ni bistveno, lahko bodo samo “trije dnevi temè”, vendar nek odmik je zagotovo potreben. Tako kot pri posodobitvi operacijskega sistema, ko je potrebno ustaviti stare procese in resetirati računalnik, da se lahko novosti implementirajo.

Mogoče je bolj velja vprašati, čemu se bojimo odmakniti od vsakodnevnega življenja, čemu nam je tako težko za dan ali dva (za začetek) zapustiti to posvetno življenje? Čemu takšna navezanost, takšen strah? (…)
 

Posvetno življenje ali samostan?

Kaj je čemu namen? Kaj ima večji smisel? Posvetno življenje ali samostan? Materialni užitki ali Bog?

Neko splošno prepričanje posvetnega človeka, gre nekako v to smer; živiš v svetu in zaradi tega, ker se ne znajdeš in ti vse propade in ne vidiš nobene rešitve več, greš v samostan in tam prebiješ preostanek življenja.

Ali pa živiš življenje v svetu, ker tako se večinoma vse začne, in te to življenje nikakor ne izpolnjuje. Kolegi in prijatelji si najdejo mesto v tej in oni stvari, najdejo zadovoljitev v tem in onem užitku, a ti teh reči ne dojemaš enako. Veš da je nekaj več, pa nisi točno prepričan kaj je to. Morda prebereš kakšno knjigo, in se ti zdi dosti blizu, vendar težko najdeš človeka, ki bi te reči razumel (skorajda) – vsaj ne na takšen način kot si želiš/pričakuješ. S kolegi in prijatelji, če se že pogovarjaš o teh rečeh, se tema hitro zamenja. Skušaš čim bolje razložiti, vendar skorajda se zdi, da bolj ko se trudiš, za bolj čudnega te imajo. Ko preizkusiš vse možnosti, ki so na voljo, vse glavne poti, začneš stopati tudi po stranskih, in ena takšnih stranskih poti je “samostan”.

V prvem primeru je samostan smatran kot neke vrste poboljševalnica za nezrele in izgubljene ljudi, ki iščejo uteho v še bolj iluzornem Bogu. V drugem primeru pa je samostan smatran kot naslednji logični korak za ljudi, ki so, kot bi rekel Ramakrishna, odpovedali (oz. prerasli) svetu; “ženskam in zlatu” oz. “poželenju in pohlepu”.