Tag Archive for 'velikiucitelj'

Svami Vivekananda ~ Kvalifikacije aspiranta in učitelja

iz knjige Bhakti Yoga; nekaj malega še o učencih duhovnosti, sicer pa govora predvsem o učiteljih…

Obstajajo pa nekatere velike nevarnosti. Nevarnost je, na primer, da duša učenca zamenja trenutna čustva za prava religiozna hrepenenja. To lahko vidimo pri sebi. Velikokrat v našem življenju nekdo, kogar smo ljubili, umre. Prejmemo udarec; čutimo, da nam ta svet beži iz prstov, in da hočemo nekaj višjega, da moramo biti religiozni. Čez nekaj dni, ko so se valovi polegli, smo obtičali točno tam, kjer smo bili. Velikokrat takšne impulze zamenjamo za resnično žejo po religiji. Ampak kolikor dolgo so ta trenutna čustva napačno razumljena, tisto nenehno, resnično hrepenenje duše po religiji ne bo prišlo, in ne bomo našli pravega učitelja duhovnosti. Zato kadar smo nagnjeni k pritoževanju, da je naše prizadevanje za resnico, katero si tako močno želimo, zaman – namesto da se pritožujemo, bi morala biti naša prva dolžnost, da pogledamo v lastno dušo in ugotovimo ali je naše hrepenenje srca resnično. Tako bomo v veliki večini primerov odkrili, da nismo pripravljeni za sprejem resnice, da ni pravega hrepenenja po duhovnosti.

Še večje nevarnosti pa zadevajo učitelja, guruja. Veliko jih je, ki čeprav so pogreznjeni v ignoranco, v ponosu svojih src mislijo, da vse vedo in ne le da se ne ustavijo tu, ampak ponudijo, da druge vzamejo na svoje ramena in tako “slepec vodi slepega in oba padeta v prepad.” Svet je poln teh. Vsi hočejo biti učitelji, vsak berač hoče napraviti darilo za milijon dolarjev (wants to make a gift of a milion dollars)! Ravno tako kot je slednje smešno, tako so smešni tudi ti učitelji.

Kako torej spoznamo učitelja? Sonce ne rabi nobene bakle, da je viden; ne rabimo prižgati sveče, da vidimo sonce. Ko vzhaja sonce, se instinktivno zavedamo njegovega vzhoda, in ko učitelj človeštva pride, da nam pomaga, bo duša instinktivno vedela, da je nanjo začela sijati resnica. Resnica stoji na svojih lastnih temeljih; ne rabi nobenih drugih pričevanj, da se dokaže. Žari sama od sebe. Prodre v najnotranjejše kotičke naše narave, in v njeni prisotnosti vstane celotno vesolje in reče: “To je resnica.” Ti učitelji, katerih modrost in resnica sijeta kot sončna svetloba, so najimenitnejši kar jih svet pozna, in večji del človeštva jih časti kot Bogove. Toda pomoč lahko dobimo tudi od primerjalno manjših učiteljev; le da mi sami nismo dovolj intuitivni, da bi lahko pravilno ocenili človeka od katerega dobivamo učenje in vodstvo. Tako da morajo biti določeni preizkusi, določeni pogoji, katere mora učitelj zadovoljiti – in ravno tako učenec.

Pogoji potrebni za učenca so čistost, resnična žeja po znanju in stanovitnost (perseverance). Nobena nečista duša ne more biti resnično religiozna. Čistost v mislih, besedah in dejanjih je absolutno nujna za vsakogar, ki hoče biti religiozen. Kar se tiče želje po znanju, obstaja star zakon, da bomo dobili le to, kar hočemo. Nihče od nas ne bo dobil ničesar drugega razen to, čemur posvečamo svoja srca. Hoteti religijo je zelo težka stvar, ni tako lahko kot navadno mislimo. Poslušanje govorov, branje religioznih knjig, še ni zadosten dokaz resničnega hotenja, ki ga občutimo v srcih. Nenehen boj mora biti, nenehna borba, neutrudljiva borba na nož z našo nižjo naravo, vse dokler ni višje hotenje dejansko občuteno in zmaga dosežena. Ni vprašanje enega ali dveh dni, let ali življenj; borba se bo morda morala nadaljevati še stotine življenj. Uspeh včasih utegne priti nenadoma, ampak moramo biti pripravljeni potrpežljivo čakati na to, celo če se zdi neskončno dolgo. Študent, ki se odpravi na pot z duhom stanovitnosti, bo zagotovo uspel in naposled prispel do realizacije.
 

Kar zadeva učitelja, se moramo najprej prepričati, da pozna duha svetih knjig (knows the spirit of the scriptures). Celoten svet bere Biblijo, Vede, Koran in vse te, ampak to so le besede, skladnja, etimologija, filologija – suhe kosti religije. Učitelj, ki se preveč poglablja v besede in dovoli umu, da ga sila besed odnese, izgubi duha. Le poznavanje duha teh svetih spisov označi resničnega raligioznega učitelja. Mreža besed svetih spisov je kot velik gozd, v katerem se človeški um pogosto izgubi in ne najde poti ven. “Mreža besed je velik gozd, je vzrok brezciljnega tavanja uma.” “Najrazličnejše metode združevanja besed, različne metode govorjenja v prelepem jeziku, različne metode razlaganja izražanja svetih spisov, so le za pričkanje in za veselje naučenih (enjoyment of the learned); ne vodijo k razvoju duhovnega zaznavanja.” Tisti, ki uporabijo takšen način za razlaganje religije drugim, želijo le pokazati svojo naučenost, tako da jih lahko svet hvali kot velike učenjake. Ugotovili boste, da noben od velikih učiteljev tega sveta ni šel v razlaganje teh besedil; pri njih ni zaslediti nobenega poizkusa “mučenja besedil”; nič igranja s pomenom besed in njihovim izvorom. Vendar učijo plemenito, medtem ko drugi, ki nimajo nič za učiti, bodo vzeli besedo, včasih, in napisali tri knjige o izvoru te besede, o človeku, ki jo je prvi uporabil, kaj je človek ponavadi jedel, kako dolgo je spal in tako naprej.

Sri Ramakrishna je nekoč povedal zgodbo o nekaj ljudeh, ki so šli v sadovnjak mangov, in se zaposlili s štetjem listov, vejic, vej, preučevanjem njihove barve, primerjanjem njihove velikosti in tako naprej, in vse so podrobno zapisovali, in se potem zapletli v učeno razpravo o vsaki izmed teh tem, katere so bile nedvomno zelo zanimive za njih. Ampak drugi človek, bolj senzibilen kot oni, se ni zmenil za nobeno od teh stvari, ampak je namesto tega začel jesti mange. Ali ni bil moder? Tako da pustite to štetje listov in vejic in to zapisovanje drugim. To delo ima svoje mesto, amapak ne tu, v duhovni dimenziji. Nikoli ne boste našli močnega duhovnega človeka med temi “preštevalci-listov” (leaf-counters). Religija, največji cilj, najvišja veličina človeka, ne zahteva toliko truda kot štetje listov. Če hočete biti Kristjan, ni potrebno vedeti, kje je bil Kristus rojen, v Jeruzalemu ali v Betlehemu, kaj je počel ali točen datum na katerega je govoril na gori; vse kar rabite je celoten govor na gori. Vse ostale podrobnosti o teh stvareh in avtorju so za veselje naučenih, naj ga imajo. Recite “amen” njihovim naučenim pogovorom, vi sami pa “jejte mange.”

Drugi pogoj, ki ga mora učitelj imeti, je čistost (sinlessness). Pogosto se pojavi vprašanje: “Zakaj bi morali biti pazljivi na značaj in osebnost učitelja? Le presoditi moramo kar reče in to upoštevati.” To ni pravilno. Če me hoče kdo kaj naučiti o dinamiki ali o kemiji ali katerikoli drugi fizični znanosti, je lahko karkoli hoče, ker je znanje, ki ga zahteva fizična znanost zgolj intelektualno in je odvisno od intelektualne moči; človek lahko ima v tem primeru velikansko intelektualno moč brez najmanjšega razvoja njegove duše. Ampak v duhovni znanosti je nemogoče, da je lahko kaj duhovne luči v duši, ki je nečista. Kakšno religijo lahko uči nečisti človek? Nič ne ve. Duhovna resnica je čistost. “Blagor čistim v srcu, ker bodo Boga gledali.” V tem stavku je jedro vseh religij. Če ste se naučili to, potem veste vse kar je bilo rečenega v preteklosti, in vse kar bo mogoče reči v prihodnosti. Ne rabite gledati nikamor drugam, ker imate v tem enem stavku vse kar potrebujete, in to bi lahko rešilo svet, če bi se izgubili vsi drugi spisi. Videnje Boga (vision of God) ali bežen pogled sveta onstran nikoli ne pride, dokler ni duša čista. Zato moramo pri duhovnem učitelju najprej videti, kaj on JE, in šele nato, kaj reče. Ni tako z intelektualnimi učitelji, se razume, tam nam je bolj mar kar rečejo, kot to kar so. Učitelj duhovnosti pa mora najprej biti popolnoma čist, in nato bodo imele njegove besede vrednost, kajti šele potem je resničen oddajnik (transmitter). Kaj lahko oddaja, če sam nima duhovne moči? Najprej mora biti ustrezna vibracija duhovnosti v umu učitelja, da jo lahko prenese v um učenca. Delo učitelja je pravzaprav stvar nekega prenosa in ne zgolj stimulacije obstoječega intelekta ali kakšne druge sposobnosti v učencu. Nekaj resničnega in oprijemljivega pride do učitelja v učenca, in začne rasti v velikansko drevo. Zaradi tega mora biti učitelj čist (pure).

Tretji pogoj je v povezavi z motivom. Učitelj ne sme učiti s kateremkoli prikritim, sebičnim motivom – za denar, ime ali za slavo. Njegovo delo mora biti edino iz ljubezni, iz čiste ljubezni do človeštva na splošno. Edini medij, preko katerega je lahko duhovna moč prenesena, je ljubezen. Kakršenkoli sebičen motiv, kot na primer poželenje po dobičku ali imenu, bo nemudoma uničilo ta prenosni medij. Bog je ljubezen, in le tisti, ki je spoznal Boga kot ljubezen, je lahko učitelj pobožnosti in človeku Bog (and God to man).

Ko vidite v vašem učitelju te pogoje izpolnjene, ste varni. Če niso, ni varno, da si dovolite, da vas ta človek poučuje; kajti velika nevarnost je, da če ne more prenesti dobrote v vaše srce, lahko prenese pokvarjenost. Proti tej nevarnosti se morate z vsemi sredstvi zaščititi. “Tisti, ki pozna svete knjige, je brez greha, neomadeževan pred poželenjem in je največji poznavalec Brahmana,” je pravi učitelj.
 

Iz tega kar je bilo rečeno naravno sledi, da ne moremo biti naučeni kako ljubiti, ceniti in asimilirati religijo povsod, od vsakogar. “Pridige v kamnih (sermons in stones), knjigah in tekočih potokih, in dobro v vsem” – je zelo res kot poetični izraz, ampak nič ne more človeku dati (impart) samcatega zrna resnice, razen če nima zarodka le te v sebi. Komu potoki in kamni govorijo pridige? Tistim človeškim dušam, katerih lotos svetega notranjega svetišča je že skorajda odprt. In luč, ki povzroči prelepo odprtje tega lotosa, pride vedno od dobrega in modrega učitelja. Ko se je srce tako odprlo, je zrelo, da sprejme učenje od kamnov in potočkov, zvezd ali sonca ali lune ali od česarkoli kar obstaja v našem nebeškem vesolju; ampak neodprto srce, ne bo videlo v njih nič drugega kot zgolj kamne in potočke. Slepi človek lahko gre v muzej, ampak mu ne bo na noben način koristilo; njegove oči morajo biti najprej odprte, in šele nato se bo sposoben učiti stvari, ki jih muzej lahko nauči.

To odprtje oči v duhovnem aspirantu je učitelj. Pri učitelju, je zatorej naš odnos enak kot tisti med potomcem in njegovim prednikom. Brez vere, ponižnosti, predaje in globokega spoštovanja v naših srcih do duhovnega učitelja, ne more biti nobene rasti religije v nas. Pomembno dejstvo je, da kjer prevlada takšen odnos med učencem in učiteljem, samo tam se razvijajo (grow) velikanski duhovni možje, medtem v tistih deželah, kjer niso obdržali takšnega odnosa, je postal duhovni učitelj zgolj predavatelj. Učitelj pričakuje njegovih pet dolarjev in učena oseba pričakuje, da bodo njegovi možgani napolnjeni z učiteljevimi besedami, in ko je bilo to opravljeno, gre vsak svojo smer. Pod takšnimi pogoji postane duhovnost skorajda nepoznana kvaliteta. Nobenega ni, ki bi oddal, in ni nobenega, ki bi prejel. Religija pri takšnih ljudeh postane posel; mislijo, da jo lahko dosežejo s svojimi dolarji. Da bi lahko Boga spoznali na tako enostaven način! A na žalost to ni mogoče.

Religija, ki je najvišje znanje in najvišja modrost, ne more biti kupljena, niti ne more biti pridobljena iz knjig. Lahko zakopljete svojo glavo v najrazličnejše dele sveta, lahko raziščete Himalaje, Alpe, ali Kavkaz. Lahko se potopite na dno morja in oprezate za vsakim kotičkom v Tibetu in v puščavi Gobi, ampak religije ne boste našli nikjer vse dotlej vaše srce ni pripravljeno sprejeti in je učitelj prišel. In ko pride ta nebeški učitelj, mu služite z otroško zaupljivostjo in enostavnostjo, preprosto odprite svoje srce njegovemu vplivu, in v njem vidite manifestiranega Boga. Tisti, ki iščejo resnico s takšnim duhom Ljubezni in globokim spoštovanjem – njim Gospod Resnice prikaže najbolj čudovite stvari o resnici, dobroti in lepoti.