Cilj Opravičuje Sredstva

Neverjetno je, kaj so ljudje vse pripravljeni naredit, da dosežejo svoje cilje. Po drugi strani je precej logično, saj cilj predstavlja neko odrešitev, izpolnitev. “Zdle sem mizeren in ta cilj, ki ga imam, je edina stvar, ki me lahko reši, pa čeravno mi pot do njega ni všeč.” Cilj prinaša dokončno izpolnitev, zato je toliko pomemben, zato je toliko pomembno, da ta cilj dosežemo, pa ni važno preko česa gremo.

Okolica

Osnovni korak je ta, da gremo preko vsega in vseh, ki nam pridejo nasproti. Ni nam mar, koliko opustošenja bomo pustili okoli sebe. Ali so to ljudje, živali ali okolje niti ni važno. Ni važno koliko ljudi bomo zajebali, ni važno koliko živali bo stradalo na ta način, ni važno kakšna bo škoda narejena okolju, ni važno kakšno škodo bomo posledično naredili samemu sebi. Važno je le, da se bomo mi sami dobro počutili ko prispemo na cilj, pa čeprav bo to zadovoljstvo le kratkotrajno.

Only when the last tree has died and the last river been poisoned and the last fish been caught will we realize we cannot eat money.
Native Wisdom

Telo

Naprednejše je forsiranje telesa. Polnijo ga z raznoraznimi poživili, super vitamini, tabletami. Poslušal sem zgodbice, da direktorji jemljejo neke tablete, da zdržijo naporen nekaj dnevni tempo sestankov, nato pa so nekaj dni čisto iz sebe. Kolk je to res al ne ne vem, se mi zdi pa zelo verjetno.

Ali pa ljudje, ki uživajo in nato ponujajo naokoli “naravne izdelke”, vse zato, da se boste bolje počutili. Naravne, ali manj naravne. Izdelki, ki nadomestijo navadno hrano, jih le popijete. Instant izdelke, primerni za današnji tempo življenja, kot nalašč za take ljudi.

Časa, da bi se ukvarjal sami s seboj in sebi bližnjimi tako ali tako nimajo, če se počutijo slabo le popijejo ali pojedo tak izdelek, in že so na vrhuncu moči, vse za cilj. Seveda ta zgodbica deluje le na kratki rok, ker ne odpravit vzroka slabega počutja, ki je vedno v glavi. Čustva in telo nam skušata nekaj povedati, da recimo pot ni prava, a mi ne poslušamo, umetno vzdržujemo energijo.

To je tako, kot da bi utrujenemu konju dali injekcijo, ki ga poživi še za nekaj 10 minut, nato bi dobil še eno, in še eno. Tako bi šlo nekaj časa umetno naprej, enkrat bi se samo zgrudil, propad celotnega telesnega sistema. Pri ljudeh ponavadi pride do hude bolezni.

Moč volje

Nekateri gredo stopnjo naprej. Uporabljajo moč volje za svoje zlagane cilje in želje. Vizualizacija, afirmacije, pozitivno mišljenje pa ne vem kaj še, tudi meditirajo, vse da hitreje dobijo tisto kar hočejo. Sem poslušal Joe Vitale-ja, pa pravi, da ko neha vizualizirat, da njegovo življenje ne napreduje. Ne gre naprej, ostaja na isti točki. Na isti točki?! Kaj pa bi ta človek še rad? Še več DENARJA??

Money is human happiness in the abstract; he, then, who is no longer capable of enjoying human happiness in the concrete devotes himself utterly to money.
Arthur Schopenhauer

R. Kiojasaki ravno ne meditira, pravi pa, da ima sedaj že redno pokojnino (2005), oziroma pasivne prihodke. V naslednjih letih pa mu je cilj postati milijonar.. Cilj mu je postati milijonar! Ne vedo kaj je sreča, zato jo iščejo zgolj v denarju..

Moč volje je slabo uporabljena takrat, ko več kot očitno nečesa ne marate počet, pa se prepričujete, da imaste to radi. Delate projekcije v prihodnost, pišete koristi od tega početja,.. samo početje vam pa ne ustreza. Tisto površinsko pozitivno mišljenje. Od spodaj je “ne maram”, “sovražim”, vi si pa na površju neprestano ponavljate “zlo uživam v tem”.

Čim močneje hočemo nekaj izsiliti, tem prej dosežemo nasprotje tega, kar hočemo.
Martin Kojc

Postavlja se mi vprašanje, kdaj je lahko moč volje uporabljena v skladu z najglobljimi prepričanji ali z najglobljimi željani?

Zlagani cilji

Zlagani cilji so tisti, ko vas pot ne osrečuje, ko vas osrečuje le cilj in mislite, da boste potem srečni. Diploma, veliko denarja,.. V resnici sploh ne uživate v procesu, pri močeh vas držijo le predstave o doseženem cilju in kaj boste lahko s tem naredili. Ali pa vas naprej žene zgolj STRAH.

Bolje je dobro potovati, kot prispeti.
Buddha

Tu je spet tisto, “potrpeti je potrebno“. Namesto da bi iskali nove poti, nove načine kako mogoče najt zanimanje ali pa kako počet nekaj drugega, vztrajate v starem, ki več kot očitno ne prinaša nič obetavnega. Ali tega res ne vidite, ali pa se ravnate po načelu “ignoranca je blaženost”. Koliko časa še rabite, koliko trpljenja?

Ne pa tega zdej mešat z “ne da se mi.” To nima veze z napačno potjo. “Ne da se mi” je ponavadi posledica nekih zakoreninjenih strahov, nekih starih navad, ležernosti. In um/razum uporabi to zvijačo, da prikrije kar se v resnici skriva odspodaj. Ampak pol, ko se lotite opravila, vidite, da celo uživate v njem.