Človek! Kam se ti MUDI?!

Ozrite se okoli sebe, vse je podivjano, vsem se mudi. Sprašujem vas, kam se vam mudi?

Se vam mudi v obljubljeno deželo v prihodnosti, se vam mudi, da boste dosegli denar, slavo in uspeh pred drugimi? Da, za te stvari je potrebno hiteti, hiteti je potrebno, da vas drugi ne prehitijo. Hitite čedalje hitreje, ker tudi drugi hitijo, so že za vami!

Mislite, da se bo to hitenje kdaj ustavilo, mislite, da lahko večno stopnjujete hitenje?

Delate v službah po 8 ur in več, bojujete se za napredovanje, mečete polena pod noge sodelavcem, prodajate se za višjo plačo, za ugled, za status. Po vsej verjetnosti v službi, ki jo sovražite. Čemu je vse to potrebno?

Podjetje bo uspešnejše, imeli boste več denarja, za kratek čas boste zadovoljili svoje nore potrebe in to je tudi vse. Mislite, da boste zaradi več denarja srečnejši, da vam bo to zapolnilo praznino, kupilo ljubezen? Marsikaj ste pripravljeni naredit za denar, pa sploh niste pogledali v ozadje te pogojenosti.

Ali pa iščete alternativne hitre zaslužke, delate poslovne načrte, vse z namenom, da boste zaslužili več. Da preizkusite svoje sposobnosti, ob tem pa ne pomislite na učinke, ki jih ima taka odločitev na okolje, soljudi in na vas same. V delu uživate le toliko, da se izognete problemom, da imate nekam za pobegnit. Lažete sami sebi, da imate delo radi, ob tem pa pozabite, da hodite na motivacijske seminarje, kjer skrbno pazijo, da vam zanimanje ne pade in ga umetno vzdržujejo. Ljubite cilj, ki ga vam obljubljajo, delo pa v resnici sovražite.

Vprašanje za milijon evrov: Kaj potem?

Vprašanje za milijon evrov, kaj boste potem naredili s tem denarjem? Kaj bo potem, ko boste imeli veliko denarja, kaj boste potem počeli? Še vedno boste spali, sedeli, stali in delali, še vedno boste srali tako kot do sedaj. Kupili si boste boljši avto, da se postavite pred sosedom, kupili si boste lepše stole, lepše krožnike, novo kuhinjo, novo obleko, novo televizijo, da vas dobo še lažje hipnotizirali,.. Mar je to kar imate res potrebno zamenjave? Je res toliko staro in toliko zanič, da rabite novo? Imate več denarja, lepše stvari, a v resnici se ni nič bistvenega spremenilo.

Se mislite predčasno upokojit kot se zadnje čase lepo sliši? Kaj potem, kaj boste počeli potem? Mar mislite, da boste zdržal celo življenje, da ne bi počeli nič? Še vedno boste nekaj delali, garantiram vam.

Denar ni edina stvar, tu ste še slava in ugleda? Kaj bo potem, ko boste slavni, kaj boste pridobili s tem? Imeli boste velik krog prijateljev, le namišljenih, sami priliznjenci bodo okoli vas. Vsak vas bo na ulici pogledal, vabili vas bodo v “zabavne” oddaje in vas spraševali neumnosti. Kupovat si boste morali draga in fina oblačila, vedno bodo mediji na preži kaj počnete, kako ste oblečeni, kam hodite… Po nekaj letih boste šli nazaj od kjer ste prišli, v pozabo, velika večina – če se pred tem ne boste zadrogirali.

Kaj vam bo v resnici prinesel ugled? Več (straho)spoštovanja, vabili vas bodo na visoka srečanja, pomembni boste. Podobno kot pri slavi. Vendar svet se lahko premisli, in kar na enkrat nimate več ugleda. Trudili si boste umetno vzdrževat ta ugled (tako kot slavo), kar pa ni prijetno, ker je umetno, zlagano, ni iskreno.

Če se poglobite v to, kaj v resnici iščete, po čem v resnici hrepenite utegnete odkriti nekaj pretresljivega. Ker smo videli, da denar, slava in ugled ne prinesejo nič obetavnega. Celo toliko nas ti cilji zaslepijo, da smo slepi za posledice zemlji, tretjemu svetu in samemu sebi (kam divjajo podjetja)? Če bi se v resnici zavedali kaj s tem počnemo, bi močno premislili.

Ujeti v mlinčku

Delate v službah, ki jih ne marate, da boste več zaslužili (ali da boste preživeli). Nato pa ves ta denar zapravite po večini za nepomembne stvari. In te stvari po nekem času spet postanejo stare in jih rabite zamenjat, za to pa rabite še več denarja. Ujeli ste se v mlinček, v mlinček svojega pohlepa, svojih poželenj.

Boste sami iztopili iz tega kroga, ali boste čakali, da bo krog razneslo? Krog se vrti čedalje hitreje, čedalje močneje je vse skupaj, in naposled se bo raztreščil. Ponavadi je tu kakšna huda bolezen, ali pa kakšna druga tragedija. Življenje vas prisili, da se ustavite, telo vas prisili, da mu daste počitek.

Če boste prisluhnili, boste raziskali kaj se skriva za vsemi temi poželenji, morda boste začeli po drugi poti. Če boste ostali slepi za vse skupaj, boste jemali zdravila in poživila, naposled mogoče celo ozdraveli in začeli nov krog. Ampak tudi ta se bo raztreščil, vendar bo uničenje toliko hujše, ker se je novi krog vrtel še hitreje.

To ni ustrahovanje, to so splošna dejstva, to so dejstva, ki jih nočete videti. Poglejte okoli sebe, snamite si masko izpred oči in spreglejte.

Delajte to, kar vas v resnici veseli ALI pot je cilj

Mar ne bi bilo bolj smiselno, da že od začetka delate stvari, ki vas dejansko veselijo, da boste z veseljem hodili v službo, da vas bo služba navdihovala, ob tem pa ne boste delali škode okolju, ljudem in vam samim. Kar pomeni, da si boste še vedno vzeli čas zase, da ne bo bistvena le bilance podjetja, pač pa tudi dolgoročno zadovoljstvo uslužbencev in strank.

Tedaj niti ne bo pomembno koliko zaslužite, ali je 40 evrov več ali manj, ne bo potrebe po iskanju ugleda in slave, ker boste s službo že vse dobili. Ko ste res zaljubljeni, ko se res uživite v pogovor, ko se znate odklopit od sveta tedaj vas ne zanima denar, slava in ugled. POT POSTANE CILJ.

Menjava službe niti ni potreba, dosti je da stvari počnete na drug način. V delovnem okolju si nehajte metati polena pod noge in držite skupaj. Ne bojujete se med seboj za usrane DROBTINICE. Človečnost z eno besedo, to pozabljamo, da smo LJUDJE in ne ROBOTI.

Kdaj boste imeli zadosti, da boste razmislili o svojih načinih, kdaj boste raziskali svoje pogojenosti, ki jim sedaj slepo verjamete?.. Aja, “POTRPETI JE TREBA“.!?

8 thoughts on “Človek! Kam se ti MUDI?!

  1. DevilAngel666

    Oooojooooooooooj kaj bi jaz naredila z miljon evrov!
    1.) kupila bi si čas.
    2.) pride s časom.
    3.) kako bi si kupila čas?
    4.) bullshit.
    Kupila bi si jahto in odšla na širno morje, med tiste čudovite, tihooceanske otočke, polne peska, z tropskimi gozdički in z veliko sadja… Tam, kjer je vedno toplo… Z sabo bi vzela knjige ki učijo umetnosti življenja in meditacije ter delala meditacijo in yogo do konca dni. Kar bi od denarja ostalo pa bi ga dala revnim. Je to uredu želja, kaj praviš? 😉

    Wow, zdej po nekaj časa se spet lotim brat tele bloge… moram še 3… te skor ne dohitevam več 😀 xD U glavnem, pohvale vredno! 🙂

    Jao, to glede mlinčka… 100% perfect… Točno tako je! Tako dela večina ljudi, ki jih poznam… In poglej zdej mene – meni se je beda pretvarjati, da sem bolna, če se mi ne da v šolo ali pa, če pišemo test od italijanščine, a nekateri pa špricajo non-stop in pol govorijo kak so bili prizadeti in bolani. Ampak ne bom o tem. No, spet gremo k meni. Ja, kt sm že rekla – nikol ne bi počela nečesa kar mi ni všeč, ker preprosto ne morem. Niti če hočem, ne morem (če se hočem zastrupiti na vsak način, zaradi nečesa tretjega, mi niti arzenik ne bo pomagal pri tem). In tudi ko bom sarejša; šla bom na želeni faks in če potem ne bo dela GA PAČ NE BO… Ne bom počela nečesa, kar mi ni všeč, niti pod razno… Se bom usedla k računalniku in pisala romane in alo… Razveselila bralce 😉

    Nč, se ga beremo pri naslednjih komentarjih/objavah, nek drugi dan. Msf!

  2. tnt

    Včeraj je že mimo,
    jutri je predaleč,
    bil bi že na cilju če bi živel samo danes,
    vedno mam premalo al pa malo preveč,
    lohk bi mel že čist vse če bi enkrat nehal grebst…

  3. Lučka

    Danes tako ne velja več tisto staro dobro načelo ˝Pomembno je sodelovati, ne zmagati˝ ampak le še ˝Kako zmagati in ob tem še najbolj učinkoviteje potolčti sotrpine˝. Ježeš ježeš, kam gre ta svet?

    Ne razumem namena življenja ala ˝vegetation-style˝, kakšno neki je bistvo v tem?

    Brihtnim manipulantom je uspelo zgradit sistem v začaran krog, kjer se rolamo dokler se nam po domače dovolj ne strga ali pa nas preprosto zmanjka. Ko opazujem vso to potegavščino, se vprašam: hej, kdo je tu zdaj nor?

    Celo življenje opravljati službo, ki je v bistvu ne maramo, se pretvarjati za nekoga drugega oz. živeti po vnaprej določenih vzorcih, vegetirati iz dneva v dan in kar je še najbolj žalostno – biti nesrečen a si tega ne priznati kljub nenehnemu trpljenju, mi predstavlja največji nesmisel vsega našega obstoja in delovanja.
    Kot da čutim izgubo bistvenega namena celotne eksistence človeštva. Hej hej, dajmo se zbudit, dajmo za-živet, ponovno, še kar danes, še vedno je čas in prostor za to, saj zato pa Smo!

  4. Lemurian

    Zanimivo DA6.. hehe 😉

    Ha tnt. “lohk bi mel že čist vse če bi enkrat nehal grebst…”
    In ravno to mi je najbolj grrrrr, ker je tako vse enostavno.. No, enostavno je, če ni ega, ali je ta vsaj močno zmanjšan. “No self, no problem” pravijo budisti. Če pa je ego, potem je pa ‘enostavno’ = ‘uibr zakomplicirano.’

    “Pa Lučka kaj ti je?! Tako mlada pa o takih neumnostih razmišljaš. Uživaj življenje, sprosti se, saj si še mlada – izkoristi svojo mladost, potuj, zabavaj se,… To so nepomembna vprašanja, ki te bodo spravila le v depresijo.”

    “Živi mladost, živi življenje dokler imaš zlata leta, kajti potem ko imaš enkrat službo, moža in otroke je konec vsega. Takrat v življenje vstopijo resni problemi, resna agonija. Vse kar ti ostane je spomin na zlata leta v mladosti – če tega ne boš imela, ne boš imela nič.”

    “Tudi mi smo se obremenjevali s temi problemi. Pa a veš kaj, nič nismo naredili. Nekaj shodov, nekaj akcij, nekaj tega, nekaj onega – to je pa tudi vse. Kmalu so nam starejši pokazali, da če hočemo dokaj mirno živeti je edini način, da se popolnoma podredimo sistemu. In sedaj vidim, da so imeli še kako prav. Vse kar hočem je, da ti prihranim to trpljenje in posmehovanje ostalih.”

    WTF?!?!?!??!?! Al umrem sedaj al pa čez 100 let, čist vseeno. Nekaj pa je gotovo, raje živim nekaj mesecev pa teh preživim kvalitetno in v resnični svobodi, kot pa da živim 100 let v takšni agoniji.. Vsi umremo, nihče ne bo živel večno.. “Smrt ni tragična, tragično je to, da večina ljudi sploh ne živi.”

    In ko si pripravljen smrti pogledati direktno v oči, ko si pripravljen vse izgubiti, šele takrat je človek resnično svoboden.. Oziroma bi lahko rekli: “no self, no artificial barriers.”

  5. Lučka

    Hihi, v poplavi takšnih in podobnih misli ki si jih zgoraj naštel je tale blog in tvoja družba pravi kotiček za sprostitev vseh ˝skrajno čudaških˝ nazorov.
    Hihi, a moram še zdaj spakirat kufre in se za kak teden pol dneva pražit na žgočem soncu, to me potem spet postavlo nazaj na prave tire ne?! In ko se vrnem, delam spet na polno paro, malo pa že potrpim, ni drugega, tako pač je. Življenje je trpljenje, pravijo. Vsekakor je zdaj ko sem mlada vse skupaj še bolj svetlo, ker kot praviš, kasneje bo le še hujše, se nabere kup enih težav, ki se nobenemu ne izmuznejo, finance z vzdrževanjem super avta, mega hiše, a glej ga zlomka, ni vse tako črno, baje da pa država kljub vsemu poskrbi za take v skrajni sili in na dom dnevno obvešča o vsemogočih akcijah v vele trgovskih središčih, saj veš, da vse skupaj le ni tak črno.

    Aaaaaaaa?! Kje sem, kaj delajo z menoj, kdo sem jaz da si to dovolim?

    Ja, se strinjam, raje krajše Življenje kot pa dolgoletno Trpljenje.

    Ajdi, zdaj pa v Schlummerland, sanjat boljši svet! 😉 Lahko noč!

  6. Lemurian

    “..tale blog in tvoja družba pravi kotiček za sprostitev vseh ˝skrajno čudaških˝ nazorov.”
    LOL

    Saj zato pa je dopust Lučka, eni še tega nimajo. Tu vsaj garaš 11 mesecev, mesecev pa imaš za odklop. 11 mesecev trpinčenja, za 1 mesec oddiha – dokaj v redu zamenjava, kaj ne? 😉

  7. krokar

    Ne bi si kupil finega avta, ne bi si kupil finih oblek, ne bi si kupil ugleda, kupil bi si svobodo!

Comments are closed.