Ali res rabimo ob-last?

Če malo bolj pomislim, res je, rabimo državo, rabimo zakon, kajti brez njega bi bila anarhija. Ljudje bi kradli en drugemu, čez naselje bi drveli tudi 150 če bi bilo potrebno, trgovine bi morale za svoj obstoj imeti lastno vojsko skorajda, le redki bi hodili v šolo, nihče ne bi hotel delati, sploh pa ne v proizvodnji in v ušivih službah, cele dneve bi le ležali na svojih kavčih in se debelili, tovarne bi zaprli, vsak bi imel pištolo doma ter ubil vsakega, ki bi ga grdo pogledal, veliko ljudi v sektorjih ekonomije/birokracije bi bilo brez dela, saj si ne predstavljam delujočega sistema brez novodobnega suženjstva, skratka vsak bi počel kar se mu zljubi, to je pa večinoma lenoba ali huliganstvu – po domače povedano, zavladal bi red ulice, spet bi se uveljavila moč fizično močnejšega. Skratka, ta sistem, v katerem večina ljudi godrnja na svojem delavnem mestu, je nezadovoljna s samim seboj ter vsemi ostalimi, bi se v trenutku zrušil in zavladala bi anarhija, na religijo in grehe bi pa tudi dokaj hitro pozabili.

Torej je res, oblast (tako verska kot politična) je naš rešitelj, vladavina zakona drži ta kar v redu delujoči sistem skupaj. Torej vsi v en glas trikrat hip hip hura oblast in vse politike, duhovnike, javno uslužbence, ekonomiste, marketing, policijo, zakonodajalce,.. Tri štiri: “Hip hip, HURA! Hip hip HURA!! Hip hip HURA!!!!!!!”

AMPAK… Hja, zadnje čase sem preveč gledal poročila in so me že ujeli v svojo mrežo, neverjetno. Bi res nastalo vse zgoraj našteto, smo ljudje res tako kruti? Televizija, radio ter tisk vsak dan to še kako močno potrjujejo. A vsi vemo da so na televiziji le senzacionalne novice, ljudje smo tudi taki, se strinjam, se pa vsak dan zgodi tudi veliko lepega. Ljudje delamo lepe stvari drug za drugega, si pomagamo, spravljamo drug drugega v smeh ter v dobro voljo, brez pričakovanja kakršnega koli povračila za nazaj. Čemu tega ne poudarjamo – seveda, to je samoumevno, tega nihče ne bi gledal.

Dva obraza

Iz kje pa izhaja vse človeška zloba/krutost? Večinoma iz čustvenih travm, iz pomanjkanja lastnih sposobnosti, samospoštovanja, iz pomanjkanja ljubezni v končni fazi. To sicer ima vsak že v sebi, vendar tega ne najde, od tod toliko nasilja, agresije, jeze, umorov, pobijanj, vojn.

To je pa večinoma stvar VZGOJE, kako človek doživlja prvih nekaj let svojega življenja. Če bi oblast hotela, bi ljudi izobrazila v pravi smeri – jaz ter mnogo ljudi pozna te rešitve, ne govorite mi, da je to misija nemogoče, če bi le bila volja. Kar poglejte šolski sistem, že od samega začetka nas šola za novodobnega sužnja, o naši lastni naravi pa nihče nič ne pove, nihče nič ne pove o principih življenja, nihče nič ne pove o egu, nihče nič ne pove kako se učiti, nihče nič ne pove kako ravnati s čustvi, celo nasprotno, strpajo nas v nek prostor, kjer je potrebno mirno sedeti in poslušati in ubogati, kako to človeku ustreza in koliko se nauči pa nobenega ne zanima. Velika večina se ne nauči kaj dosti, sploh pa se le redki naučijo.. bolj točno povedano, le redki ohranijo sposobnost samostojnega širšega razmišljanja.

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=mK-QR88yfOE[/youtube]
http://www.youtube.com/watch?v=mK-QR88yfOE (služilo kot inspiracija)

In potem se ta ista oblast, ki je posredno in neposredno zatrla mojo ustvarjalnost, ta ista oblast, ki mi je vcepila neka prepričanja, ta ista oblast, ki me je odtujila od narave/telesa/samega sebe/sočloveka, ta ista oblast mi potem ponuja rešitve. Prokleti hinacvi! Vzame mi odgovornost, vzame mi samopodobo, vzame mi inteligenco – potem me pa prepričuje, kako zlobni smo ljudje, kako močno rabimo oblast, če hočemo preživeti.

Postaja jasno, da to ne deluje, s tega stališča lahko gledamo na črno kroniko. Ta način vladanja, ki posamezniku vzame odgovornost, je obsojen na propad, povzroča ogromno grozodejstev, velika večina ljudi nastrada, tudi tisti, ki na spodnjih ravneh pomagajo temu sistemu. Pa saj to ni nek oddaljen koncept, to se dogaja vsak dan v družinah po svetu, kjer starši naredijo vse namesto otrok, potem pa godrnjajo, ko ne morejo vsega sfolgati in jih to utrudi, kako so lahko otroci tako leni. In ni malo takšnih družin.

Moj če v VSAKEM posamezniku

Neverjetno. Še bolj neverjetno pa je to, da temu nasedemo. Ampak ne vsi, kljub vsemu se še čudežno ohrani nekaj ljudi, ki znajo razmišljati s svojo lastno glavo, ki vidijo skozi hinavsko igrico, ki se jo gredo oblastniki. Neverjetna je moč zavesti in ta zavest čedalje močnejša postaja, tako močna, da je potrebna dnevna doza negativnosti/nasilja/prepričevanj, da nas ohrani v tem zaporu.

Spodnja črta pa je ta, da se sedaj zavedamo kako deluje sistem, se zavedamo tudi tega, da mi poganjamo cel sistem, da mi poganjamo vso to potrošništvo, da mi poganjamo vso to negativnost in edino zato, ker mi vse to poganjamo, lahko tudi mi sami to rešimo. Moč je v VSAKEM posamezniku in nikjer drugje. Oblast ima tako moč edino zaradi tega, ker smo jim jo mi dali, dali smo jim jo zaradi tega, ker so nas prepričali, da smo sami sebi nevarni, prepričali in naredili so nas take, da so nas ujeli v past v katero smo še kako močno zagrizli. A ne v polnosti, še vedno smo ostali še kako človeški in tudi še kako dobri dobri.

Kaj je rešitev? Na vsakem posamezniku sloni odgovornost, da vzame moč v svoje roke, da zase in za svoje stvari sprejme odgovornosti in naredi kar more, ne se zgovarjati na druge, glejte izključno nase, “kaj jaz lahko naredim, kako lahko jaz prispevam k lepši sedanjosti.” Naredi korak v pravo smer (najprej predvsem v notranjosti), četudi boš za nekaj časa sam, a ne bo dolgo, ko boš našel ljudi okoli sebe, ki so približno enakega mnenja in tedaj bo dosti lažje.

Močno je v pomoč pri tem omejiti vnos negativnih in ostalih nepotrebnih misli, to je prvi korak. (1) Ugasniti televizijo, gledati le še izbrane dokumentarce (po možnosti iz interneta), (2) v avtu naj radijski program nadomesti mp3 player, kjer se po večini vrti glasba brez besedil ali pa kakšni govori ter (3) ohraniti stik s stvarmi, ki širijo zavest.

Čisto enostavno, počasi, postopoma, korak za korakom, vse se začne z malenkostmi. Vsak pri sebi pa naj pomni:

Revolucija je ZDAJ.. in začne se z menoj.
Je individualna in je revolucija DUHA.

7 thoughts on “Ali res rabimo ob-last?

  1. Simio

    Po obisku teh strani, lahko rečem: če bi lahko naredil svoj blog in spisal misli tako kot ti, bi blog izgledal močno podobno temu, kar sem našel tu … In Hvala ti. Vztrajaj! Vedno več nas je.
    Zase lahko rečem, da sem bil šele pred enim mesecem odklopljen iz “Matrice” zaslepljenosti, gledanja TV in igranja rač.igric ipd.. Ne vem zakaj in kako, ampak zgodilo se je… In je bil kar šok … počutil sem se kot Neo, ko so ga odklopili in je videl, v kakšnem sistemu je res bil – navadna baterija (beri: potrošnik)… nekaj je v zraku, vam povem… vsaj pri meni… in sem vesel, ko vidim, da nisem sam…

  2. Lučka

    Zrela perspektiva, res. Zajel si vse procese, od A do Ž. Strinjam se praktično z vsem. Z vzgojo se naša zgodba začne, s časom nam jo v veliki meri dopolnjuje ta raznopodročna oblast, o kateri pišeš… res je. Vendar imamo možnost in na nas je, kako se naša zgodba nadaljuje. Vredno si jo je nardit lepšo, zase in za svet okoli sebe. 😉

    Tako je, tudi sama se v krogu istomislečih počutim dobro. Veliko več svobode in nenavezanosti vsebuje, a hkrati prinaša vedno več naključij, ki mi kažejo pot k pravim vrednotam. Ja, sreča je ko do tega prideš. Namesto hip hip hura bi jaz raj zapela in pokazala v en glas: Če si srečen, brž z dlanjo udari v dlan (plosk plosk), če si srečen in ko srečo rad bi še delil z nekom, če si srečen brž z dlanjo udari v dlan. 🙂 Da se malo nasmejemo.

    Simio, nisi sam, skupaj smo.

  3. alex

    Welcome to The Club, Lemurian & Co. 🙂

    ps: ali si ta teden opazil “revolucijo” na maatjazhevem blogu? Priporočam. Zanimivo.

  4. Lemurian

    Dobrodošel Simio! Čestitam in hvala. Je nekaj v zraku, prav gotovo. Ravno tako pa je super, da imamo take filme kot so Matrica. Občasno človek pozabi – ta z baterijami je res fantastična.

    Smeh ja, Lučka. Čeprav se ob takih stvareh včasih prav narežiš. Ko mi je včeraj kliknilo ob poslušanju poročil – prav neverjetno vse skupaj, in pol ne veš, ali bi se jokal, križal ali smejal. Tako ko neka zgodba o zenovskem mojstru.. škoda da take zgodbe pozabim.. ki se je zjutraj, ko se je zbudil in zvečer, ko je šel spat, režal zaradi tega norega (dojemanja) sveta.

    Hehe alex. Google mi je pod “matjaz blog revolucija” vrgel tole – ni švoh komentarjev 🙂

  5. Joco

    Kaj naj rečem o blogu in avtorju. Hvala bogu, da se je našel kdo med nami,ki si upa. Povedati to kar čuti v sebi in ne to kar mu narekuje okolje.Trdno sem prepričan, da ni daleč čas,ko bo vse več ljudi dejasko spoznalo kaj je smisel našega bivanja. Še najmanj pa je smisel v tem,da mislimo in delamo to kar nam na vsakem koraku in na različne načine, zamotano v “celofan” vsiljujejo naši “oblastniki”. Trdno upam, da avtor tega bloga ne bo kmalu obupal… ker ne sme.

  6. Lemurian

    Hvala Joco. Dejstvo je, da če najdete te članke zanimive in nekaj najdete v njih zase, to pomeni, da se v vsakemu posamezniku odpira enaka dimenzija, in ker je takih posameznikov čedalje več je to dokaz, da se na ravni kolektivne zavesti nekaj velikega dogaja. Prav tako pa leži v vsakem posamezniku MOČ, da se tudi sam osvobodi umskega zapora ter tako prispeva svoj nepogrešljiv delež.

    Avtor bloga ne bo obupal (nad človeštvom), prav tako pa je tudi zame skrivnost, kako se bo nadaljevala avtorjeva pot in na kakšen način; nekaj pa je zagotovo, s poti duhovnosti ne bo skrenil – vsaj ne da bi jaz vedel. Karkoli že bo, bo najboljše za vse.

  7. Mojca

    Ali se moram za življenje v sanjski demokraciji spremeniti? Ali moram biti popolna? Ali moram biti moralno čista? Ali moram imeti veliko denarja, visok status in ugled, moram izgledati po zadnji modi, biti suha, privlačna in ali moram takšna prodajati seks ZASTONJ? Ali je demokracija res tako čudovita stvar? Ni dvoma “ameriške sanje” prodirajo po celem svetu. Ni težko ugotoviti. Ljudje postajamo čedalje bolj zmedeni, vse več je odtujenosti, (psihičnih in fizičnih) bolezni, vse več delamo, delamo in vse manj časa posvečamo produktivnim odnosom. Veliko slišim, da so ljudje otopeli in vidim, kako zelo potrebni človeške bližine in ljubezni, pa si jo v svoji kontradikciji ne znajo vzeti.

    S čim se istovetim, kdo sem? Ali sem to jaz ali morda živim življenje, ki mi ga vsiljuje moderna družba in me ob tem fila s tem, da sem svobodna, da se svobodno odločam, saj vendarle živim v demokracij?

    To je sicer del mojega posta, a nekje se zdi, najdeta skupno pot…

    Da, ljudje očitno potrebujemo oblast, nekoga ki nas ganja po pašniku, saj drugače kar zbezljamo po svoje..upss…pardon….človeška narava zbezlja po svoje…
    Si predstavljaš, da nebi bilo prometnih predpisov in kazni, jutri jih ukinejo in rečejo, da sedaj vozimo na lastno odgovornost. Enim se zmeša, saj sedaj lahko norijo kot odpuljeni na cesti, drugi gredo čez vse rdeče luči, tretje pešci sploh ne zanimajo-v pičli uri na tone ljudi odide s te zemlje…ja, ovce, ki rabijo strogo šibo…

    A če bi vladali ljudje s čistimi nameni oz. nameni, ki se res v prid dobremu in ne za lasne namene…potem bi bilo marsikaj drugače. Oblastniki bi se morali zavedati svoje odgovornosti, najprej za svoje življenje in naprej za delo ki ga opravljajo, saj so v službi državljanov…mnogo stvari bi bilo drugače…

    ..in na koncu…verjamem v lepše čase, saj drugače ne more iti 🙂 …prihajajo ljudje, energije se menjajo…le ljudje moramo verjeti v to in predvsem videti, čutiti val, ki prihaja…mu zaupati…zvišati ferkvenco v razmišljanje kako bo oz. bi si želeti da je in ne tarnati in se le pritoževati, kako obupno je, saj če mislimo dobro se to širi in seveda obratno…

    Ponovno VERJAMEM…

Comments are closed.