Depresija, depresija, depresija

Če hočeš postati cel,
si dovoli biti razdeljen.
Lao Tzu

v očeh, depresija na obrazu.” Pridejo trenutki, ki se prevesijo v sekunde, te v minute in te v 10 minute, ko imam vsega polen kufr. Ko mi gre vse na živce, ko sem slabe volje brez pravega razloga. Malo jaz iz ravnovesja, malo čudna postavitev planetov in stanje v ozračju, malo pa zunanje provokacije. Ujamem se v začaran krog in ne vidim izhoda.

A vso to pisanje, branje, poslušanje in gledanje le ni brez učinka in me kmalu prešine kakšna “tehnika.” Recimo da se zgolj umirim ter spremljam/opazujem te občutke ali pa da grem enostavno počivat za nekaj minut. Vendar včasih se zgodi, da tega na nek način nočem narediti, kot da bi hotel biti slabe volje. Verjetno poznate ta občutek.

V takih trenutkih so Nieti kot naročeni, Nieti predvsem s svojo depresijo. Navijem dokler še zvočniki zdržijo ter pojemo v en glas. Vmes se še malo zaderem, v upanju, da se kakšen bojni krik približno zlije z muziko in ne izstopa preveč.

Mogoče kdo misli, da to le še poglobi slabo voljo, ampak zgodi se pravi mali čudež. Počutim se boljše in slaba volja kar sama od sebe izgine – saj veste, daj iz sebe. Drugemu se zdi dretje in poslušanje depresivne muzike neprimerne za človeka, ki se na malo bolj poglobljen način ukvarja za duhovnostjo. Ampak duhovnost je predvsem v polnosti sprejemanje tega trenutka ter iskrenost s samim seboj. Kajti sicer smo spet na starih poteh krščanstva in ostalih religij, ko ljudje tiščijo negativnost v sebi, v upanju, da Bog in okolica tega ne bodo videli, spregledajo pa dejstvo, da jih to od znotraj razžira.
 

Ne da se po petju in dretju počutim boljše, spomnim se celo povoda za to slabo počutje v istem hipu pa pride kreativnost ter nove kratkoročne ideje, ki jih po možnosti takoj začnem udejanjati ali pa si jih vsaj zapišem. To je recimo en primer izjeme zakona privlačnosti ravno tako odpove linearna logika.

Vzrok slabe volje je predvsem to, da ne vem čisto točno, kaj naj počnem v življenju, ne vem v katero smer naj se specializiram oziroma kako priti do tam. Ne vem kaj me čaka v osebni prihodnosti (pustimo sedaj zlom civilizacije, to le še poslabša zadeve), ogromno je negotovosti.

Tu se spomnim nekega drugega principa v življenju; včasih nam enostavno ni dano, da bi videli svoj končni cilj, zagotovo pa vemo kaj je naslednji korak. Tako kot avto ponoči, ko vidi maksimalno 200 metrov pred seboj. To me zelo pomiri. Mogoče res ne vidim, kaj točno bo zame prinesla prihodnost, imam pa neko zaupanje v življenje (če je le dosti zavedanja) ter tudi vem kaj je moj korak v tem trenutku, vem, kaj lahko v tem trenutku naredim. In konec koncev je to vse kar rabim vedeti.

Problem nastane edino takrat, ko mislim (oziroma ego misli), da bi mogel do potankosti naštudirati svoje celo življenje. To je pa tako ali tako bedarija, kajti v življenju ni varnosti/gotovosti, so le nenehne priložnosti ter stalne spremembe. Najpomembnejše je torej zaupanje vase, zaupanje v življenje ter fleksibilnost, ki lahko pride edino z zmanjšanjem ega, to pa je posledica povečanega zavedanja.

9 thoughts on “Depresija, depresija, depresija

  1. Lučka

    Razumem takšno razpoloženje/situacijo. Tudi povsem normalno se mi zdi, da to doleti človeka, saj smo vendarle bitja z občutki. Mislim, da so občasne negativne emocije celo dobrodošle, ker prav te so tiste, ki nam omogočajo, da postanemo kreativni, da dobimo spet nove ideje in stopimo v akcijo.
    Čist odvisno je kaj koga spravi v dobro voljo v takem stanju. Včasih nam pomaga depresivna glasba, drugič spet ne. Hehe, po mojem so Nieti kar fajn za tako razpoloženje, ker pojejo tako kot ti takrat dejansko čutiš… ti pomagajo na nek način. Ko odpoješ in daš možnost depresiji da gre ven, takrat se pa le nasmej sam sebi in si reči: Je že boljše.
    Važno je, da se kmalu spet počutiš bolje. 😉

    Negotovost o prihodnosti, kaj bo ko bo in podobno… razumem, a je vendarle boljše če se preprustiš trenutku in pogledaš le korak naprej, ne pa kilometre daleč, ker jih je kar nekaj. Zaupati trenutku in sebi v tem trenutku, je najboljše, kar lahko storiš.

  2. Bema

    Nekje sem prebrala, da je depra pravzaprav pogrešanje samega sebe. Mislim, da to totalno drži. Praznina, ki jo čutimo, je izguba stika s samim seboj. Ta občutek pa zna biti res scarry. In ni že vsako malodušje kar takoj depresija, kar mnogi radi pomešajo.

    Prava depra je res ubitačna (been there, done that – pa še vedno zdaleč ne tako, kot nekateri). Ko vidiš zares depresivne ljudi na zaprtem oddelku
    psihiatrije, spoznaš, da so naše depre – hvala bogu – še povsem premostljive.
    Tvoje strategije zoper njo se mi zdijo zelo v redu.

    Mam pa anekdoto o Depresiji Nietov – iz prve roke: besedila ni napisal Habič, ampak dva nič depresivna kolega članov benda, ko sta se napila z bananinim likerjem. Vsaj tako mi je povedal eden od obeh 🙂

  3. Mojca

    Da, da…vse to je (lahko) normalno, saj za padcem sledi dvig in dvigom padev in tako naprej…a lahko si dinamiko življenja (?) uredimo tako, da so ti padci bolj blagi in recimo temu nežni do sebe. Najprej se v krog le ujameš, potem se ujameš in se zavedaš tega, pa ne veš kako ven, potem se ujameš, a ti to pomeni izziv, potem veš, da prihaja in si pripravlje-SAJ TO JE VENDAR IZZIV!YESSS!Malce karikirano, a četudi resnično 🙂 Muska, branje, tek, pogovor, đungla (beri: gozd)…vse pomaga…a na koncu je bistven rezultat ponujen duši…

  4. Lemurian

    **Hoj Lučka, nimam kaj dodati, samo kimam lahko

    **Bema, stvar definicij, bi pa verjetno držalo, da ta depresija o kateri sem jaz pisal in o kateri pojejo Niet-i da je približno enaka (fajn anekdota) 🙂

    Kaj pa tam v psihiatriji počno, si pa niti zamisliti ne upam. Če to človeku pomaga pa je le vprašanje..

    **Aha Mojca, vse je minljivo, tudi občutki (tako negativni kot pozitivni)

  5. IGOR

    @ BORIS : KDO IMA DEPRESIJO oz. zakaj ima kdorkoli težave s tem ?

    Depresija JE odsotnost ustreznega pritiska tam okoli srčnega centra … pomeni pa to, da se je srčni center zaprl in da se skozenj ne pretaka tista količina ljubezni kot je za naš običajen modus vivendi to v navadi in … ker srčni center ne oddaja ljubezni je torej tudi ne sprejema in počutimo se milo rečeno slabo… če to traja, pa vedno slabše…. dokler nas žalost ne poje ( oziroma mi ne pojemo žalosti !).
    Rešitev problema je vedno zelo enostavna : potruditi se moramo odpreti srčni center.To lahko storimo z vsakim dejanjem,ki našo pozornost usmerja tja, kjer čutimo neko afiniteto, veselje in/ali zanimanje.Dovolj je tudi vsaka akcija, ki preusmeri našo pozornost drugam vsaj za nekaj časa.Ta namreč v hipu premakne našo Zbirno Točko in olajšanje je vedno praktično takoj na obzorju našega zavedanja…
    Vendar, ne glede na to,to ni trajna rešitev.Morala vsake depresije, zlasti pa kronične, torej vsake tiste, ki se ponavlja je vedno ta, da se moramo vprašati, zakaj se nam to sploh dogaja … in še celo vedno znova ! Šele s tem vprašanjem konstituiramo v sebi pogoje, ki nam to težavo lahko dolgoročno in predvsem dokončno odpravijo.
    Seveda je depresija lahko tudi bežna stvar, nima pa nobene zveze z nezadovoljstvom glede stanja v družbi ! Ima pa zato toliko več zveze z nami in izključno z nami samimi in z našim odnosom prvenstveno do sebe in šele posledično (tudi) do družbe….. SO SORRY !

  6. Boris Turk

    @Igor
    Mi zastavljaš vprašanje, ali odgovarjaš na nezastavljeno vprašanje?

    Moje vprašanje je zastavljeno Lemurian-u, zadeva pa njegovo osebnost, njegove izkušnje.

  7. IGOR

    KDO IMA DEPRESIJO (DRUGIČ) ?

    Obstaja pa en sam vzrok za to, da se ljubezen ne more več pretakati skozi naš SRČNI CENTER (ki je v glavnem ROZA barve z dodatkom bele in nikakor zelen !) v količini, ki je za nas običajna :
    imenuje se JEZA !!
    Gre za precejšnjo dozo nakopičene jeze, ki se je v nas uskladiščila v daljšem času in smo jo potisnili v podzavest ter trdno zapakirali v neke vrste energetsko steklenico ter jo zapečatili v upanju, da bomo imeli pred njo mir…. Ker pa to ni mogoče, se stvar prej ali slej manifestira v obliki DEPRESIJE … in resnost te motnje je seveda premosorazmerna s količino zapakirane jeze v nas samih…. SORRY, ampak tako to pač je.

Comments are closed.