Duhovnost VS religija

Mnogi so odraščali v krščanskih družinah ter kmalu, zaradi samostojnega mišljenja, spoznali, da je verjetje, ki jo uči in zahteva krščanstvo neumnost. Veliko je nelogičnih stvari, nesmiselnih prepovedi in omejitev, ki – na primeru naših babic in dedkov vidimo – da ne služijo v dobro človeka tako kot bi si morda kdo predstavljal. Zaradi vsega tega se je večina zatekla k znanosti, evolucijski teoriji in ateizmu. Na boga, neko višjo inteligenco, je večina čisto pozabila in jo ovrgla – vsaj zavestno. Tako kot slepa religija, tudi ta skrajnost človeku in njegovemu razvoju dokaj malo koristi – strah (predvsem pred smrtjo), nenehna potreba po več, veliko stresa in posledično čedalje več bolezni, če naštejem zgolj nekaj pokazateljev. Nekaj ključnega smo pozabili, to je jasno.

Če se vrnem k religiji, kaj sploh pomeni ta beseda v vsakodnevni rabi? Religija je nek nek SISTEM PREPRIČANJ, v katerega je potrebno brezpogojno verjeti, vsak dvom je napad na Boga samega, zatorej nezaželjen in preganjam. Take, kateri v te stvari ne verjamejo, jih je potrebno za vsako ceno prepričati, pokristjaniti, če pa to ne gre, pa ubiti, pregnati, (na bolj ali manj blag način) sovražiti ali vsaj prezirati.

Religija trdi, da je edino nahajališče Boga v cerkvi (pri oltarju), ki so jo oni zgradili. Nikjer drugje ni mogoče najti Boga, ne v naravi, ne v živalih, ne v sočloveku, niti ne v samemu sebi. Kajti Bog se lahko razodene edino preko ljudi, ki so povezani s Cerkvijo ter delujejo v cerkvi, edino oni so glasniki Boga, zatorej lahko Boga srečam le posredno preko teh ljudi. Malo sicer pomaga tudi, če si kupim kakšen spominek katerega častim kot medij za Boga. Če pa hočem imeti sploh kakšno upanje, da tudi jaz spoznam Boga, moram brezpogojno slediti edini zato pristojni avtoriteti – Cerkvi, kajti to je ena in edina pot do Boga.

Religija ne spozna, kako omejena sta misel in beseda, kako omejeno je verovanje brez lastne izkušnje. Kajti ne glede na to, kako dober je sistem prepričanj (religija) – Budizem/Hinduizem, se preko njega ne da spoznati Boga, kajti ta predstava/misel, ki jo imaš o Bogu je tvoja največja ovira. Preko misli se ne da spoznati Boga, ne da se spoznati bistva življenja, misel ni radostna niti ne ljubi. Misel/beseda brez globljega razumevanja, je le mrtva črka na papirju le mrtev glas, kateri nima energije, ker pa ni energije pa tudi ni moči za globlja spoznanja, za preobrazbo zavesti v končni fazi.

Neverjetno je to, kako ljudje trmasto vztrajajo pri teh sistemih prepričanj, čeprav skozi življenje vidijo, da jim to prav nič ne koristi. Sprašujem se, koliko trpljenje človek še rabi, da opusti ničvredna prepričanja in začne iskati druge poti oziroma se poglobiti. Kako so bile religije ustvarjene je druga pesem, a prav tako zgoraj napisano ne zanika, da v religijah ni nič svetega, da religija nima moči preobrazbe – še kako jo ima, vendar ne taka kot je predstavljena in razumljena v javnosti. Vendar o teh dveh stvareh kdaj drugič.
 

Duhovnost na drugi strani je čisto nasprotje religije. Duhovnost pravi: “Bog je vsepovsod (v vsem kar (ne)vidiš – kot Matrica) in veliko poti je do njega. Sam si svoja lastna avtoriteta, zatorej sledi svojemu lastnemu srcu, svoji lastni poti. Dvomi v vse, sprašuj, raziskuj, bodi kot majhen otrok, željan raziskovanja ter hkrati preprost/nedolžen.” Dvomi v vse, vendar je kljub temu potrebno imeti kažipote, katere je potem preko dvomov in raziskovanj potrebno dojeti. Tako kot včasih sam izrek pri matematiki ni dovolj za razumevanje le tega, tako kot golo ponavljanje (piflarija) ne prinaša razumevanja snovi, potrebno je se je poglobiti in raziskati ozadje/okolico.

Srečati se z Bogom, spoznati Boga, v končni fazi pomeni, da vstopiš v dimenzijo preko zavese uma/misli/besed, dimenzijo brezčasja, veselja/radosti, sreče, miru – torej da vstopiš v Življenje samo, kar pa pomeni, da v polnosti vstopiš v sedanji trenutek, kjer si odprt do vsega kar se dogaja, kjer ni umskega upiranja/zavračanja – o čemer sem že nekaj pisal. To je pravo pojmovanje duhovnosti.

S tega lahko vidite, da je veliko učenj, ki se izdaja za duhovnost, pa to niso, tako kot recimo Skrivnost (The Secret) in ostale new age zadeve. Iz zgoraj opisane definicije religije lahko tudi opazite, da ima duhovnost še kako velik potencial, da postane religija, za kar je odgovoren predvsem ego. Ta pa ostane tudi v duhovnosti, če/ko ne gremo dovolj globoko in se zadovoljimo z nekimi umskimi nadomestki.

Poti je več, skupno vsem pa je lastna odgovornost, lastno raziskovanje in lastna angažiranost.

7 thoughts on “Duhovnost VS religija

  1. Gita

    Beseda religija, prav tako kot joga, pomeni ponovno združiti se s svojim bistvom oz. božanskim delom v nas samih. Za hinduizem je religija celo `vozilo, ki posameznika pripelje do samorealizacije´. Ti pa pravzaprav pišeš o cerkvenih institucijah (cerkvah), ki so religijo ujele v svoje roke in jo izrabile. Nekatere malo bolj temeljito in z jasnim ciljem, druge malo manj.

    Religije tudi niso tako nekoristne oz. škodljive. Če prebirate dela Hustona Smitha, velikega poznavalca svetovnih religij, vam postane jasno, kakšno ključno in pozitivno! vlogo so religije odigrale v zgodovini človeštva. Celo krščanstvo, iz katerega so izšli številni sveti oz. razsvetljeni posamezniki, kot so Mojster Eckart, Janez s Križa (upam, da sem prav napisala, v ang. John of the Cross), Frančišek Asiški. Stvari niso tako črno-bele, kot bi si morda včasih želeli. Religije so celo poskrbele za to, da so se teksti modrosti in globokega znanja o naravi človeka in življenja sploh ohranili. Pomislite na budizem in hinduizem. Tudi Tomažev evangelij je produkt religije, namreč krščanstva. Produkt religije in ne cerkve. Pogosto pozabljamo, da tudi učenje novodobnih duhovnih učiteljev temelji na vedenju (znanju) prav teh starodavnih svetih spisov. Tudi učenje Eckarta Tolleja, ki je na teh straneh pogosto omenjen, bi lahko mirno istovetili z delom Vedante (ena izmed indijskih filozofskih šol), njeno celotno učenje pa je mnogo globje in obsežnejše.

    Duhovnost sploh ni nasprotje religije. Duhovnost je religija. Ne pozabite kaj pomeni beseda religija (religare). Povezati se z Bogom. Duhovnost torej ne more postati religija, ker to v bistvu že je. Lahko pa postane cerkvena institucija. Tu pa leži odgovornost na vsakem posamezniku, da razvije svoj buddhi (sposobnost razločevanja), s katerim bo sposoben presoditi:
    -katera religiozna pot mu ustreza
    -kdaj je religija ujeta v cerkveno institucijo
    -kako prepoznati religiozno bistvo znotraj institucije

    Pa še to: buddhi razvijemo samo s pomočjo religije.

  2. Uroš

    Se strinjam Gita. Sestavek je nekoliko preveč čustveno naperjen proti krščanstvu. Tudi sam sem bil v nekem trenutku precej nenaklonjen le-temu, vendar spoznaš da ima vsaka stvar obe plati, dobro in slabo. Zato spoštujem vse religije, vendar pa ne morem iz svoje kože da ne bi iskal nekaj svojega. Sicer pa si upam trditi, da tisti ki so že “aktualizirano” naperjeni proti religijam, kar je dandanes hudo modno, niso nič bolj, prej celo manj, duhovno ozaveščeni, kot ti ki jih prakticirajo. Vsakomur pač svoje.

  3. Lemurian

    **hehe, Dajana

    **Holja Gita! Seveda, govorim o definiciji, ki je splošno veljavna (sem dopolnil). Prav tako se strinjam, potrebno je iskati pozitivne lastnosti in skupne točke, hkrati pa si ne zakrivati oči pred negativnimi, kajti ravno s tem, ko je to razkrito izgubi moč.

    **Hoj Uroš. Ne no, če je ravno toliko negativnih čustev, bolj vsakdanja realnost. Moram reči, da sem se pravzaprav precej zabaval ob pisanju kako religija gleda na stvari. Za hec še enkrat preberi članek, pa poizkusi gledati z nevtralnega vidika – je kakšna sprememba?

  4. Uroš

    Glede Cerkve pa njenih definicij ti ne morem kaj konstruktivnega ugovarjat, ker sem že tolko časa izven, sem pa tudi sam že dostikrat razmišljal o tem kakšno vzgojo mi je dala. Samo to je zelo relativna stvar: vsak človek svoje otroke uči v kar verjame sam, tako da tu ne gre nič zamerit staršem in okolici. Zaželjeno pa je da ko odrasteš začneš razmišljat s svojo glavo. Vendar pa se večina tu zatakne in jim po moje celo godi, da jih nekdo “vodi”. Odgovornost je pač zahtevna stvar in je najlažje svoje zablode valit na nekoga drugega. Žalostno, ampak se mi zdi da se situacija popravlja.

  5. Mojca

    Mislim, da nebi mogel bolje zadeti bistva!? Mislim, da vsak nosi v sebi to vedenje, znanje, a so tako zaslepljeni. Tudi sama sem namreč hitro spoznala mnoge zablode. S tem, da nisem vzgojena v nekem posebnem religoznem duhu (radi rečemo v tem primeru, da smo ateisti-to navajam za laže razumevanje, četudi je to področje, ateizem, ki se bi ga dalo predelovati), v šoli me pa to sploh ni zanimalo, ker se je zdelo “bedno” in brez nekega smisla. To sem pričela ugotavljati nekje v srednji šoli…
    Pred kratkim sem prebrala tudi knjigo “Uničevanje Indijancev in evangelizacija”, kjer je zelo dobro prikazano, kaj se je dogajalo.

    Posameznik lahko tudi na takšen način prie do spoznanj, ki jih nosi v sebi že od kar koraka po Zemlji. Saj, kdaj je bilo prisilno uničevanje in kruto ubijanje pravično in upravičeno, sploh pa v imenu ENEGA SAMEGA BOGA, ki naj bi obstajal in le na TISTI, DOLOČEN, NJIHOV način lahko DOSEŽEŠ stik z BOGOM!!!??? Kdo to pravi?! Ponudili so nesmiselne načine, kako doseći stik z višjo inteligenco, ki so pripeljali do manipulacij in izkoriščanja, do delitve ljudi, človeštva na naše in vaše, saj le “naš” način je pravi, vsi drugi so za iztrebiti, uničiti…

    Nismo roboti z navodili za uporabo. Imamo svoje srce, svojo dušo, svoj glas in le melodija njih nas lahko popelje na pravo pot, pot ki združuje in išče srečo ter mir. Le misel, da smo vsi povezani in da smo vsi del vsega na tej Zemlji nam bo prinesla blaginjo. Le tako s takšno mislijo in odgovornostjo do nje (beri: do življenja) bomo lahko sprevideli, da če smo vsi del vsega in smo povezani v eno, nas bo usmerila v dejanja, ki bodo v dobro vseh. Ko bo kritična masa tako razmišljujočih dosežena…potem ločenost nima več moči, sicer ločenost bo, a BREZ STAREGA starega, uničujočega učinka…

    Verjamem…
    🙂

  6. Lemurian

    **Ja, Uroš. Nihče ne govori o zanemarjanju odgovornosti, vendar dejstva so pač dejstva. Je pa seveda na meni, ko pridem od teh spoznanj, da prevzamem odgovornost nase in vidim, da je vse to bilo možno le zaradi tega, ker sem dal svojo moč drugim. Torej lahko to moč vzamem nazaj v svoje roke in prevzamem odgovornost zase.. Saj “vloga žrtve” je pa tako ali tako najbolj tipična – vendar ne toliko vloga žrtve sistema kot celote, pač pa lokalnih dogodkov.

    Seveda se pa prebuja, dejstvo, da ta in podobne strani nastajajo in rastejo, da se čedalje več govori o tem dokazuje to, da dvig zavesti le ni nek izmišljen pojem. In dviga se hitro, eksponentno, bi lahko rekli.. Vendar je to le tolažba, če le čakam da se bo to zgodilo.

    **Živ Mojca. Na nek način je to posilstvo pristne religije (duhovnosti) za uveljavljanje svojih političnih interesov in interesov ega. Eni so se tega zavedali, velika večina pa je bila le pod močnim vplivom ega – ko pa ta prevzame vlogo, pa vemo kaj dobimo.

    Konec koncev, ne rabiš (in “ne smeš”) čakati na kritično maso, da boš ti to sama dosegla, tvoje spoznanje, ko bo dovolj globoko, bo neodvisno od zunanjih okoliščin. Tako da na nek način je skoraj da nepomembno kaj se na zunaj dogaja, bistvene so spremembe znotraj mene. O tem smo nekaj že govorili.

    Da so pa mnogi le prišli do bistva tudi v teh religijah je že Gita povedala. Nekaj takih pa tudi to uči – v okviru institucije – res neverjetno. Več v naslednjem prispevku.

Comments are closed.