Reakcijski čas zavedanja

Ko se začnem zavedati svoje pogojenosti, svojega življenja na avtopilotu pod vplivom starih vzorcev, pod vplivom ega, vidim, da je tega ogromno. Še hujše je spoznanje, da četudi vem vse te stvari, se jih zavedam, še vedno padem pod njihov vpliv.

To lepo kaže na to, kako globoko zakoreninjene so te navade. Kljub branju pravih duhovnih knjig, kljub dnevni telesni vadbi, kljub meditaciji, kljub nekaterim tečajem,.. še vedno pride do avtomatične pogojene reakcije, delovanja. Videnju vsega tega dogajanja mora slediti sprejemanje. Če se sedaj tolčem po glavi in obtožujem, kako sem toliko nesposoben, da še vedno nisem tega prerasel, sem na dobri poti, da si močno otežim napredek. Ego ljubi probleme, ego ljubi težave in pritoževanje. Kaj si s tem naredim, če se v to past ujamem? Nekaj časa to delam, potem pa ker ni briljantnega napredka vse skupaj opustim, ker tako ali tako ne deluje.

Vsaj ne deluje tako kot bi sam hotel. Ne deluje po mojih pričakovanjih, ne deluje absolutno, ne deluje neprestano. Spregledam pa dejstvo, da živim veliko bolj mirno življenje, da me situacije težje vržejo iz tira, in tudi ko padem pod vpliv avtopilotskih reakcij, se jih nekaj časa po dogodku zavedam. Jih prepoznam kot stare pogojene reakcije – to pa je pohvale vreden napredek in ena najpomembnejših stvari, ki se človeku na začetku poti zgodi; da prepozna pogojene reakcije kot pogojene reakcije in ne kot bistven del svoje eksistence. Če pogledamo večino ljudi, se niti ne zaveda, da reagirajo (in so reagirali) pod vplivom starih vzorcev. Kaj pa je tisto, kar vidi te pogojene reakcije? Je to pogojena reakcija ali je to dokaz prisotnosti globlje dimenzije?

Več ko bom bral duhovnih knjig, meditiral, meditiral tudi čez dan, večkrat ko se bom zavedal pogojene reakcije (ne glede na to, kako dolg je reakcijski čas zavedanja, kako dolgo traja da se tega zavem) bližje bom izvoru te pogojenosti, krajši bo reakcijski čas. Postopoma bom prišel do tega, da se bom pogojenosti zavedal kmalu po dogodku, med dogodkom, v trenutku ko hočem reagirati,.. vse dokler ne bom prost te pogojenosti.

Zatorej je vsak tak trenutek zavedanja velik uspeh, ne glede na to, kdaj po dogodku se pojavi. Korak za korakom, pa je uspeh zagotovljen. Saj veste, kako se poje slona – grižljaj za grižljajem. Pričakovati takojšen absoluten preobrat po letih in letih pogojenosti je močno nespametno.

To je dobro vedeti tudi pri odnosu z ljudmi, kajti malokdo je brez trenutkov reagiranja pod vplivom ega/pogojenosti, zatorej je velika napaka, če takega človeka po enem, dveh vtisih ocenim kot človeka na “nizki duhovni lestvici.” Vprašanje, na katerega ne morem vedeti odgovora (dokler izrecno ne vprašam), pa je, ali se ta oseba kasneje zave svoje pogojenosti? Edino to je pomembno, edino to šteje.

5 thoughts on “Reakcijski čas zavedanja

  1. karmen

    V tem smislu, da še vedno včasih padamo pod vpliv različnih vzorcev, mislim predvsem družbenih vzorcev, ne glede na to koliko beremo , se izobražujemo, rastemo…Se pa strinjam, da se reakcijski čas manjša, ker je čedalje več zavestnih ljudi.
    Kar je zunaj je znotraj in kar je znotraj je zunaj.

  2. Lemurian

    Hja… to bi rekel, da je bolj problem tisočletne pogojenosti uma. Nekateri pravijo namreč, da v končni fazi obstaja le en um, da so vsi umi med seboj povezani. Ker/ko pa se poiztovetimo s tem umom, se ujamemo v past. Torej nek kolektivni um.

    Potem je pa tu kolektivna zavest. Tako kot zavest in um; zavest je vedno pozitivna, vse oh in sploh. Tako si tudi jaz predstavljam kolektivno zavest kot nek izvir vse Ljubezni, Miru, Ustvarjalnosti, Inteligence,… in ne toliko kot kolektivni um..

    Tudi če poznaš Jill Bolte Taylor in njeno izkušnjo nekako napeljuje na to. Leva možganska polovica je um, desna pa neskončna zavest.

  3. Renato, PO-SI-E

    Se tudi sam strinjam. Moja izkušnja ob spreminjanju kakšnih navad (razvad) je podobna.
    Najprej moraš prepoznati. Če tega ne storiš, ni potrebno zmanjševati reakcijskega časa… in se tega sploh ne zavedaš.

    Ko ozavestiš nekaj, da vedno vidiš, da si ga ‘biksnil’, je to lep napredek. Seveda ga stopnjuješ in prideš ‘nazaj’ skozi faze do tega trenutka, ko se zavedaš: “Zdaj bi pa rad reagiral tako ali tako… Tu je moč, za ukrep v tvojih rokah že večja. Tu je moč za obrniti pogojeno reakcijo v želeno, že bolj v tvojih rokah.

    Pozdrav, Renato

Comments are closed.