Sprejemanje – 4 pogosto zgrešene interpretacije

Nič ne moremo spremeniti, dokler tega ne sprejmemo. Obsojanje ne osvobaja, ampak zatira.
Carl Gustav Jung

Veliko je govora o sprejemanju, še več je pa napačnih interpretacij tega pojma. Sprejemanje (acceptance) ne pomeni nič drugega, kot to, da v polnosti sprejmem ta trenutek takšen kot pač je. Ne glede na to, kakšna je manifestacija tega trenutka, če je “dober” ali “slab”, dejstvo je, da ga ne morem spremeniti, nihče ga ne more spremeniti.

Poglejmo 4 napačne interpretacije:

  1. Upiranje prinese boljše rezultate.” Če se situaciji upiram, kar smo počeli do sedaj, lahko vidimo, da naredimo (na dolgi rok) le še več škode sebi in okolici. Upiram, jo obsojam, zanikam, se delam da tega ni, si zatiskam oči, preziram, kolnem, se jezim,.. vse to naredi nastalo situacijo le še slabšo. Svojo energijo, ki bi jo lahko uporabil za soočenje z nastalo situacijo izgubljam v neplodnem upiranju, pritoževanju.

    Eden boljših primerov je, če si predstavljate človeka, ki se do ramen znajde v blatu. Bolj ko se bo upiral, pritoževal, zatiskal oči, preklinjal,.. več energije bo porabil za neplodno pritoževanje, svojo situacijo verjetno tudi fizično še nekoliko poslabšal, sploh pa mu ostane manj energija za reševanje nastale situacije. V trenutku, ko bo pa sprejel ta trenutek takšen kot pač je, bo začel iskati rešitve. “Ok, tu sem se pač znašel, kaj lahko sedaj naredim?” Ali pa če si predstavljate direktorja nekega podjetja, kjer se zgodi neka huda napaka. Je pritoževanje, zanikanje, norenje, valjenje krivde na ostale smiselno, pripomore k reševanju nastale situacije?

    Izkušnje kažejo, da je upiranje kot znak moči velika zmota. Upiranje še nikoli ni nič rešilo, le stres povzroča meni in okolici. Pod upiranje bi lahko dali tudi vse te vojne; vojna proti terorizmu, katera je ustvarila še več terorizma; vojna proti drogam, katera je povzročila prodajo le te; vojna proti revščini, ki ljudi pahne še v večjo revščino,…..

  2. Sprejemanje pomeni nedelovanje, upiranje prinese moč in akcijo.” Kakšno kvaliteto ima ta akcija, kako uspešna je taka akcija? Res je, da je to pogosta interpretacija v naši družbi. Mislimo, da je edino, kar daje moč za neko akcijo upiranje, pritoževanje, negativnost. Na nek način je to povezano s tem, ker nekaj časa situacijo (zunanje) sprejemamo, prenašamo, čeprav nas od znotraj razžira, potem ko mi pa končno dopizdi pa znorim ter naredim, kar je potrebno narediti. Takšne akcije imajo sicer neko moč, vendar niso kvalitetne na dolgi rok. In ta moč ni nič v primerjavi z močjo sprejemanja. (Čeprav je to na nek način tudi sprejemanje, kajti končno sprejmem ali povedano drugače, “si priznam,” da se mi nekaj dogaja.)

    Govorim seveda o notranjem sprejemanju, o notranjem DA temu trenutku, nastali situaciji. To pomeni, da je moj odgovor na dano situacijo, moja reakcija, prosta negativnosti, prosta upiranja, kar pa ne pomeni, da moram vedno reči DA. Sploh ne, enostavno lahko rečem tudi “NE.” Vendar je v tem primeru to “visoko kvaliteten NE,” “NE,” ki izhaja iz notranjega miru, iz notranje moči, in ne iz negativnosti, upiranja. Kar v končni fazi pomeni, da ima tak NE večjo moč in ne pripomore k širjenju negativnosti.

  3. Ravno tako ni to sprejemanje neke umsko zgrajene zgodbe. “Zguba sem, nikoli mi nič ne uspe – ok, tako pač je.” Je to res? Je to sprejemanje tega trenutka ali sprejemanje neke zgodbe? Kar se je v resnici zgodilo je to, da sem nekaj poizkusil in se je zataknilo, mi ni uspelo izpeljati do konca, in sedaj poslušam dretje šefa. To je realnost, in le to je potrebno sprejeti, ne pa neko umsko zgrajene zgodbe, ki je v večini primerov močno POPAČENA.

    “Vedno zbolim, vedno me vse boli.” Res vedno, neprestano, vseh 24ur na dan s spanjem vred, ali “samo” od jutra do večera? Realnost je taka, da me v tem trenutku boli zob in trebuh, to je vse. Prej ko sprejmem, prej ko notranje sprejmem situacijo, prej se bom lahko lotil “reševanja” le te, oziroma bom naredil tisto, kar se da narediti – karkoli pač že to je.

  4. Je sprejemanje enako “ni mi mar?” Pogosto se mogoče tako vidi, vendar je pravo sprejemanje daleč od tega. Pomeni le to, da se tej situaciji ne upiram, da sem ji sposoben pogledati naravnost v oči brez opravičevanja ali obžalovanja. Primer z blatom; če sprejmem, da sem v blatu ali to pomeni, da mi ni mar, da se iz blata izkopljem?

    V Afriki je ogromno revnih in sedaj naj jaz to revščino sprejmem?” Seveda, kajti notranje sprejemanje tega trenutka takšnega kot pač je prinese moč, je prosto negativnosti, kar posledično pomeni, da ima večjo moč za reševanje nastale situacije. Kako izgleda, če krivim in obtožujem neko korporacijo, vlade, voditelje? Bodo zaradi tega kaj drugače ravnali?

    Kako jaz ravnam v takšnih trenutkih, ko se počutim napadenega? Mar ni takrat na delu obrambni mehanizem, in celo branim svoje početje, četudi vem, da mogoče ni najbolje. Če pa nekdo pride k meni z razumevanjem, sem pa pripravljen poslušati ideje in predloge.

Če zaključim, sprejemanje ni enako “ni mi mar,” ni sprejemanje zgodbe, ne pomeni nedelovanja in je boljše kot upiranje. Kaj torej pomeni sprejemanje, kaj to prinese? Sprejemanje, kar pomeni popolno notranje sprejemanje (notranji DA) tega trenutka takšnega kot pač je, prinese moč/energijo, ponavadi tudi zunanjo akcijo in kvalitetno dolgotrajno rešitev nastale situacije.

Nesmiselno je pričakovati takojšnji rezultat, takojšnjo integracijo sprejemanje v vsakodnevno življenje. Velika verjetnost pa je, da se bo z pogosto uporabo reakcijski čas manjšal, reakcijski čas do časa, ko človek spozna da je na delu nesmiselno upiranje, obsojanje, negativnost, ego. In vsako prepoznanje takšne reakcije, je uspeh, ne glede na to, koliko časa po dogodku se pojavi.

V končni fazi je upiranje temu trenutku posledica globoko zakoreninjene navade, z navadami pa vemo kako je; “so trdovratne, a zagotovo odmrejo, če smo vztrajni, potem odmrejo.”
 

P.S. Abraham oz. Ester Hicks temu pravi umetnost dopuščanja (art of allowing)