Sprejemati in hkrati videti napake

Nikoli ne vidim, kaj je bilo narejenega; vidim samo, kaj je še potrebno storiti.
Buddha

O sprejemanju ali prijateljskem odnosu do tega kar je v tem trenutku (eni temu pravijo umetnost dovoljevanja) sem že kar nekaj govoril. Ob tej besedi ima veliko ljudi probleme, kajti misli, da to pomeni, da ne smeš nič narediti, da ne smeš videti nobene napake. V stilu, ali je kozarec na pol polen ali na pol prazen?

Eni so optimisti, drugi so pesimisti. Ali gledaš na življenje s svetle plati, ali gledaš na življenje s temne plati. Nekateri potem mislijo, da če gledaš na svetlo plat, moraš vse videti pozitivno. Ni prostora za ovire, ni prostora za kritiko, ni prostora za dvome. Kajti vse je tako ali tako pozitivno. Nič ne rabiš spreminjati, izboljševati, narediti kaj boljšega, kajti vse je že tako, kot mora biti, nikjer nobene napake, vse teče kot namazano. Če kdo izrazi kakšne dvome, ga takoj označiš za človeka temne plati, za večnega pesimista.

A velikokrat tak način pripelje do trenja v človeku, kajti globoko v sebi čuti, da nekaj ni v redu. To je podobno kot imajo kristjani (in tudi v drugih religijah in duhovnosti) problem, ker morajo nositi masko dobrega človeka, čeprav imajo tudi obdobja jeze, katera si potem ne priznajo in jih zato potlačijo – kar pa slej ali prej izbruhne..

Sprejemanje in gledanje na življenje s svetle plati nima nobene povezave s prikrivanjem negativnih stvari. Še vedno vidiš negativne stvari, stvari, ki jih je potrebno narediti drugače, vendar kljub temu ohranjaš pozitiven in prijateljski odnos od tega trenutka in s tem do Življenja.

To pa je marsikomu nerazumljivo in nemogoče udejaniti. Kako imamo lahko prijateljski odnos do vojne, izkoriščanja ljudi, živali, narave..? Lahko se delam in slepim da to ne obstaja in živim svoje življenje naprej, kot da se nič ni zgodilo, to gre. Ne morem pa v oči pogledati tem grozodejstvom in jih hkrati sprejeti, ohraniti svoj center, ohraniti prijateljski odnos do Življenja. Ampak ravno to je umetnost, ravno to je najvišja vrlina, videti in ohraniti svoj mir. Lahko uporabim še drugo besedo, to je razumevanje, ali kot Jezus pravi: “Odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.”

Tako ali tako pa vse kar je narobe v tem svetu, vsa svetovna in osebna tragedija izhaja izključno iz človeškega stanja zavesti. Iz človeške zaplezanosti v umu, v človeški odtujenosti od Življenja. Če so človeški, in ker sem jaz tudi človek, pomeni da so tudi v meni. Torej lahko ves problem zreduciram na moj odnos do svojih notranjih procesov. Kako lahko torej jaz živim z vsemi temi negativnimi čustvi, z vso to odtujenostjo in agonijo, kako jih lahko hkrati zaznam, jim pogledam v oči ter ostanem v stanju sprejemanja, v prijateljskem odnosu do teh čustev – če pa mi povzročajo močno nelagodje? Kako lahko vse to storim in ohranim svojo pozitivno samopodobo, svojo samozavest, svoje dostojanstvo?

Videli in neštetokrat smo že izkusili, da izogibanje, potlačevanje ali upiranje ne prinese nobene dolgoročne rešitve. Je torej možno, da jih opazim in se jim ne upiram, da jih s svojim mečem pozornosti/prisotnosti razsekam? Ali pa morda, da te negativne misli vsaj raziščem, jih postavim pod drobnogled in pogledam kaj se skriva za njimi? Sem to sploh že kdaj storil? Sem pri tem vztrajal?

8 thoughts on “Sprejemati in hkrati videti napake

  1. Ivo

    Glavno pri vsem tem je sprejemanje,situacije take kot je in v vsaki stvari videt njej dobri del. Pri nekaterih stvareh,dogodkih je pač treba it malo globje,da odkrijemo ta biser.

  2. bin

    Iz tvojega izvajanja razumem, Lemurian, da zagovarjaš pasivno sprejemanje. To pa ni moja pot!
    /… izogibanje, potlačevanje ali upiranje ne prinese nobene dolgoročne rešitve. …/
    To drži. Nikakor pa to ne pomeni, da smemo ali celo moramo pustiti, da vse okrog nas teče svojo pot, čeprav vidimo, da “se dela škoda”.

    Sprejemanje je zame ugotovitev, da tako je in istočasno že iskanje poti naprej. V podrejanju ali spreminjanju zatečenega stanja. Res pa brez velikih razburjanj, mrzličnega iskanja krivcev, obupa, …
    Vse to mi včasih bolj drugič manj uspeva, trudim pa se v tej smeri. 🙂

  3. IGOR

    Kdorkoli je imel priliko pogovarjati se z Bogom,Jezusom ali Marijo… skratka s SVETIMI, je lahko opazil neko posebnost v načinu njihovega gledanja na ta naš svet žalosti in trpljenja in vseh ostalih vrst negativnosti : ONI VSE TO (OZ. VSEGA TEGA, KAR PO DEFINICIJI SPADA V ZAKLADNICO NEGATIVNOSTI), PREPROSTO NE OPAZIJO …. ,ali povedano drugače – VSE TO PREPROSTO IGNORIRAJO ! In sicer dosledeno in brez milosti …

    Zakaj? Zato, ker je TEMA otrok LUČI in ker sama kot taka nima nobenega mesta v Božjem Svetu Enosti, ki je po definiciji svet vsega, kar je zgolj in samo in le pozitivno, dobro, lepo, zdravo, mlado … samo veselje in ljubezen skratka.

    Vemo pa še kako dobro, da TEMA ima svoje mesto v našem svetu dvojnosti…, da torej pri nas na Zemlji igra že dolga tisočletja glavno vlogo… kljub temu, da se ji je z letošnjim 08.08.2008 čas na Zemlji dokončno iztekel in da bo morala zaključiti vse svoje projekte smrti in groze na Zemlji.

    Bitka med TEMO in LUČJO v vesolju dejansko obstaja in sploh ni nedolžna stvar.V našem vesolju je ~ 5% galaxij kompletno temnih…. in celo če upoštevamo vsa vesolja, je takih ~ 5% ! To pa ni majhna stvar celo ne za Boga Očeta/Mater…. ! Bog je namreč potreboval kar nekaj časa( cca 500.000.000 let), da se je lahko uspešno spopadel s tem problemom in ga rešil tako, da bo zdaj vso to temo radikalno anuliral….je pa žal trajalo toliko časa ( na Zemlji še celo še enkrat več ! ).

    Vse kar se nam dogaja, se nam dogaja zato, ker obstaja vzrok za to v nas samih.Zato je daleč najboljša možna orientacija ta, da vse, ampak zares čisto vse, enostavno sprejmemo in pojemo in prebavimo kot najslajšo jed, ki smo si jo na meniju tistega dne servirali kot eno od …. to je težko sprejeti je pa lažje, če se zavedamo, da smo s tem naredili (oz. da s tem delamo v praxi NON-STOP !) sebi vsak dan največje možne usluge … ne glede na to, kako zelo včasih to boli… ko enkrat to DOJAMEMO vse skupaj postane BISTVENO LAŽJE… Ko pa SE NAUČIMO DE-FACTO SPREGLEDATI NAMERNO VSE, KAR JE NEGATIVNEGA,( tako kot to počnejo SVETI), potem smo pa sploh znašli na najboljši možni poti.

    Namreč – problem opažanja česarkoli je vedno PROBLEM POISTOVETENJA, IDENTIFIKACIJE….MI se nenehno z nečim istovetimo, to pa zato, ker je to v nas samih in potem okrog sebe samo opažamo slike v obliki filma vsega, kar je v nas … pa če to vemo ali če tega ne vemo !!!

    Stvar postane zelo enostavna , kadar se vprašamo, kaj je v nas samih, pa se nam o tem niti ne sanja.Pogledamo okrog sebe in pozorno pogledamo film, ki se nam vrti pred očmi … film, ki smo ga mi režirali, napisali zanj scenarij in v njem igramo glavno vlogo … DAN ZA DNEM, od rojstva dalje …

    Stvar je preprosta, da ne more biti bolj.Problem se je tega zavedati in problem je poravnavati karmične dolgove … še dosti večji problem pa je , izkopati se iz tega živ, cel in zdrav in v enem kosu.
    To slednje pa je vsekakor že druga zgodba.

  4. Lemurian

    Hja bin, se strinjava. Najprej opaziš, potem sprejmeš – do tu je bila ta objava -, kakšna akcija (če kakšna) potem sledi, pa niti ni bistveno.

    Igor, pa vendar je Buddha rekel: “Nikoli ne vidim, kaj je bilo narejenega; vidim samo, kaj je še potrebno storiti. – Buddha”

  5. bin

    /… kakšna akcija (če kakšna) potem sledi, pa niti ni bistveno. …/

    Tukaj se razhajava Lemurian! V mojem dojemanju sveta so vsa spoznanja zaželena in smiselna samo za to, da bomo vedeli, kako naprej. Morda dejavno, morda “vodeno”, pasivno. Vsekakor pa je prav to, kako naprej bistveno! Samo tam, “naprej”, ima naš obstoj smisel. 🙂

  6. IGOR

    BUDDHA!Dobro je povedal.Vendar, to je povedal ON…………..,on, ki je v Azijo 500 let pred Jezusom prinesel ponovno luč.In s stališča nekoga, ki je doživel bodisi Samadhi Z Oporo,(lahko pa da celo Samadhi Brez Opore) je taka izjava več kot relevantna in na mestu! Gledano s stališča tega, kjer smo danes mi, nas vse v kompletu NAJPREJ čaka pot do Samadhija Z Oporo z vsemi iniciacijami vred, ki so za to potrebne……..Da ne bo pomote: projekt je že v teku in se bo zgodil vsakomur, ki mu tovrstna telovadba vsaj malo diši ……….. ( oz. je bodisi PONIŽEN,ali DOBER PO SRCU, ali POŠTEN ali pa ISKRENO VERJAME V BOGA … vsega skupaj je v današnji populaciji tovrstnih ptic cca 5% ).No in na tej poti ( ki DEFINITIVNO IMA SVOJ CILJ in ki je ravno tako pomemben kot POT !) je CONDITIO SINE QUA NON, da človek sprejme vse, kar si ravno že servira v teku posameznega dneva, BREZ ZADRŽKOV in z veliko hvaležnostjo… Hočem povedati, da je res POT do CILJA za vsakogar med nami hudo specifična in unikatna ….
    toda kljub temu se na vseh teh poteh pojavljajo kot po šabloni ENE IN ISTE POSTAJE,eni in isti mejniki, eni in isti izzivi, ene in iste preizkušnje, na katerih je vedno znova treba dokazovati BOGU, da smo vredni njegove ljubezni in da njegova investicija v naš duhovni razvoj ni zaman.
    Na tej točki še kako prav pride star črnogorski pregovor: ” TEK NA MUCI UPOZNAJU SE JUNACI ! ” Dodal bi samo še to, da bližnjic na tej POTI žal ni in da je ves čas dobro, da se vsak zaveda,kje se ta hip nahaja in da počasi je in prebavlja z največjim možnim užitkom glavno jed tekočega dneva (s sladico vred) … !

  7. Lemurian

    bin, primarna akcija je vedno v glavi, vse se začne v glavi, v načinu razmišljanja, dojemanja sveta. Pojdi malo po cesti ter povprašaj ljudi, pogovarjaj se z ljudmi, in videl boš, kako težko je to “doseči”..

    Si v prometni konici na avtocesti, zamujaš na sestanek, brez mobitela – kaj narediš? Kakšna bo tvoja zunanja akcija v tem primeru?

  8. bin

    Res je, Lemurian, vse se začne v glavi.

    /… Si v prometni konici na avtocesti, zamujaš na sestanek, brez mobitela – kaj narediš? Kakšna bo tvoja zunanja akcija v tem primeru? …/

    Predvsem pa brez panike … je rekel Švejk. Res, moje pravilo je že dolgo tako. V vsakem položaju najprej zberem čimveč podatkov, iz katerih potem skušam izdelati rešitev. Vsekakor je moje načelo: kar storim, bom storil zato, da bo (po moji želji) in ne zato, ker (je bilo prej drugače). Upam, da sem bil dovolj razumljiv?

    Primer ki ga navajaš, (avtocestni zastoj) rešujem ponavadi tako, da si že v načrtovanju vzamem rezervo, ne izkoriščam časa do zadnje sekunde. Torej mora biti zastoj res dolg, da bi mi ogrozil sestanek. Taki dolgi zastoji pa so danes “medijsko pokriti”, in so o njih obveščeni tudi moji nesojeni sogovorniki. Torej: brez panike! 🙂

Comments are closed.