Category Archives: Pot v notranjost na splosno

Umetnost učenja – korak za korakom

Veliki rezultati niso doseženi naenkrat; v življenju moramo biti zadovoljni z nenehnim napredovanjem, korak za korakom.
Samuel Smiles

Rim ni bil zgrajen v enem dnevu, slona pojemo grižljaj za grižljajem, pot dolgo tisoče kilometrov prehodimo korak za korakom, košarkarsko tekmo se igra žogo za žogo, cerkev se je gradilo opeko za opeko, faks dokončamo izpit za izpitom,…

Vsi ti in še mnogo drugih primerov kaže na to, da se vse stvari odvijajo postopoma. Vedno je en korak, ena opeka, in vsak korak, vsaka opeka si zasluži popolno pozornost. Korakov ne moremo preskakovati, nesmiselno je brezglavo hiteti, da bi čim prej nekaj zaključili, se naučili. Taki izdelki/znanje se kmalu pokažejo kot površni, kot lepa fasada brez vsebine in zato trajajo precej manj časa, pa še kvalitetni niso. “Sredstva in cilj so eno,” pravi Eckhart Tolle. Če ne posvečamo pozornosti koraku, bo tudi kvaliteta na cilju majava.

Če se vrnem k učenju, je vse to vsaj približno jasno, ko se učimo v okviru izobraževalnih organizacij. To leto moram narediti te predmete, naslednje leto druge, za vsak letnik je zapečaten urnik. Niti ne morem delati izpite za naprej, kajti trenutna predavanja in vaje zahtevajo preveč časa in energije. Vse kar lahko izberem je to, koliko časa in kdaj se bom učil (v srednji in osnovni šoli pa še tega ne). Ujet sem v ta program in ni druge možnosti, kot da se mu prilagodim in delam tako kot je zastavljeno, četudi bi vse hotel končati v mnogo krajšem času.

Modrost “korak za korakom” je pa kaj hitro pozabljena izven uradnih izobraževalnih organizacij. Ko se je potrebno naučiti kaj novega, prebrati in naštudirati kakšno knjigo (sploh, če imam še veliko drugega gradiva v čakalni vrsti), hočem vse narediti izjemno hitro. Knjigo naštudirati v dveh dneh, naučiti se uporabljati nove računalniške programe in programčke, naštudirati določeno temo, sestaviti omaro…

Vse lepo in prav da hočem čim hitreje, vendar kmalu ugotovim, da tako hitro ne gre. Če delam tako hitro, nič ne odnesem in je skoraj tako, kot da nič ne bi naredil. Da bi si pa za kakšno stvar vzel več časa je pa nemogoče, kajti imam še mnogo gradiva na zalogi. Zato vse skupaj pustim. Če ne morem narediti takoj, ali če mi takoj ne gre v glavo, to “že ni zame” in vse skupaj pustim. To je lepo vidno tudi pri kakšnih manjših opravilih (sestavljanju omare, peka kruha,..).

Odrasel človek ima shranjen podzavesten program, da mora biti vse narejeno hitro in brezhibno. “To ni moje področje, jaz se s tem že ne bom ukvarjal,” ali pa po neuspelem poizkusu “ah, jaz tega ne znam, to ni zame.” Predstavljajte si otroka, da tako ravna. Continue reading

Duhovne skupine – tedenska srečanja

Kar precej je duhovnih skupin (karkoli že to pomeni) v Sloveniji, ki se tedensko druži. Meditacija, branje, pogovor, prijazen voditelj,… vse te stvari precej pripomorejo pri razvoju posameznika. Odprejo mu nove dimenzije, spremenijo kakšen del življenja, še globlje in bolj obširno vidi stvari, o katerih je prej le čutil, pa ni znal povedati, kaj bi to bilo.

Vendar je problem pri vseh teh skupinah sledeč; premalo dajejo poudarek na življenje izven tedenskih srečanj. Skupina se recimo dobi enkrat tedensko po nekaj ur, tam se ima fino in to je to. Kaj pa ves preostali čas od enega tedna do drugega? Enkrat na teden je ravno toliko, da nekaj je. Neke skupine (katerim so tedenska srečanja podpora tečajev) gredo korak naprej in dajejo poudarek na dnevnem programu (jutranji vaji in meditaciji), vendar kljub vsemu ostane še cel dan, kjer se se ponavadi pozabi na vse naučeno. Lahko bi celo rekel, da se izklopi duhovna oseba in se vključi družbeni robotek, ki pozabi na vse naučeno. Seveda ta program veliko pripomore, vendar učinki niso ravno blesteči in menim, da bi se dalo narediti veliko več – sploh v današnjih časih pospešenega dviga zavesti.

Zakaj se to dogaja, kdo je odgovoren? Veliko je iluzija čudežne tabletke pri vsakem posamezniku, a če se voditelji teh duhovnih skupin tega zavedajo, bi lahko kaj več naredili na tem področju. Lahko bi bolj spodbudile razvoj posameznika čez cel dan; kratke meditacije, branje duhovnih knjig, po sobi polepljeni citati, kaj napisati na vidno mesto (dlan)… Se pa zavedam, da je to precej naporno opravilo in vprašanje koliko voditeljev je sposobnih to izvesti. Poleg tega je marsikateri skupini uspeh, da ljudje sploh prihajajo na tedenska srečanja in se jim zdi, da na ta način že zelo pomagajo posamezniku in nočejo še bolj drezati vanj – pa mu res pomagajo? Continue reading

Pomen 7ih odstotkov kot kritične mase

Dosti je govora o zadostnem številu ljudi, o tako imenovani kritični masi za manifestiranje sprememb tudi v širši družbi. Nekje sem slišal številko 7% – kaj torej pomeni ta številka?

Slovencev je približno 2 milijona, 7% nanese 140 tisoč ljudi. Populacija sveta je 6 milijard, 7% od tega je 420 milijonov prebivalcev planeta Zemlje. Se še komu zdijo te številke precej velike? Na primer, video Steva Jobs-a, ki je kar lepo krožil po Sloveniji ima 70 tisoč gledanosti, torej ravno polovico kritične mase, ob tem da je potrebno upoštevati, da so nekateri gledali večkrat, nekateri verjetno niso pogledali od konca. Ključni del Zeitgeist-a, je dosegel gledanost 40 tisoč..

Pa tudi med temi ljudmi, koliko je res takšnih, ki doživeli notranjo preobrazbo, ki so prerasli ego? Ali pa sem preveč zahteven in niti ni poante v popolni preobrazbi ega pri kritični masi, temveč le v naslednji stopnički zavedanja, ki pa kljub vsemu močno ublaži sedanje posledice delovanja pod vplivom pogojenih vzorcev. Kar pomeni, da delček Zavesti le sije v ta svet.

Še druga zanimiva posledica 7 odstotkov; 7% je 7/100, kar je približno 1/14, to pa pomeni, da mora biti za dosego kritične mase Continue reading

Reakcijski čas zavedanja

Ko se začnem zavedati svoje pogojenosti, svojega življenja na avtopilotu pod vplivom starih vzorcev, pod vplivom ega, vidim, da je tega ogromno. Še hujše je spoznanje, da četudi vem vse te stvari, se jih zavedam, še vedno padem pod njihov vpliv.

To lepo kaže na to, kako globoko zakoreninjene so te navade. Kljub branju pravih duhovnih knjig, kljub dnevni telesni vadbi, kljub meditaciji, kljub nekaterim tečajem,.. še vedno pride do avtomatične pogojene reakcije, delovanja. Videnju vsega tega dogajanja mora slediti sprejemanje. Če se sedaj tolčem po glavi in obtožujem, kako sem toliko nesposoben, da še vedno nisem tega prerasel, sem na dobri poti, da si močno otežim napredek. Ego ljubi probleme, ego ljubi težave in pritoževanje. Kaj si s tem naredim, če se v to past ujamem? Nekaj časa to delam, potem pa ker ni briljantnega napredka vse skupaj opustim, ker tako ali tako ne deluje.

Vsaj ne deluje tako kot bi sam hotel. Ne deluje po mojih pričakovanjih, ne deluje absolutno, ne deluje neprestano. Spregledam pa dejstvo, da živim veliko bolj mirno življenje, da me situacije težje vržejo iz tira, in tudi ko padem pod vpliv avtopilotskih reakcij, se jih nekaj časa po dogodku zavedam. Jih prepoznam kot stare pogojene reakcije – to pa je pohvale vreden napredek in ena najpomembnejših stvari, ki se človeku na začetku poti zgodi; da prepozna pogojene reakcije kot pogojene reakcije in ne kot bistven del svoje eksistence. Če pogledamo večino ljudi, se niti ne zaveda, da reagirajo (in so reagirali) pod vplivom starih vzorcev. Kaj pa je tisto, kar vidi te pogojene reakcije? Je to pogojena reakcija ali je to dokaz prisotnosti globlje dimenzije?

Več ko bom bral duhovnih knjig, meditiral, meditiral tudi čez dan, večkrat ko se bom zavedal pogojene reakcije (ne glede na to, kako dolg je reakcijski čas zavedanja, kako dolgo traja da se tega zavem) bližje bom izvoru te pogojenosti, krajši bo reakcijski čas. Postopoma bom prišel do tega, da se bom pogojenosti zavedal kmalu po dogodku, med dogodkom, v trenutku ko hočem reagirati,.. vse dokler ne bom prost te pogojenosti.

Zatorej je vsak tak trenutek zavedanja velik uspeh, ne glede na to, kdaj po dogodku se pojavi. Korak za korakom, pa je uspeh zagotovljen. Saj veste, kako se poje slona – grižljaj za grižljajem. Pričakovati takojšen absoluten preobrat po letih in letih pogojenosti je močno nespametno.

To je dobro vedeti tudi pri odnosu z ljudmi, kajti malokdo je brez trenutkov reagiranja pod vplivom ega/pogojenosti, zatorej je velika napaka Continue reading

Zakaj utopične vizije vedno propadejo

Nobeno dejanje ljubezni ne more zrasti iz občutka krivde, strahu ali praznine srca, tako kot ne more nikakršnih tehtnih načrtov za prihodnost delati nekdo, ki ni sposoben živeti v tem trenutku.
Alan Watts

ali po možnosti ustvarijo še hujše stanje kot je bilo? Zaradi tega, ker ne upoštevajo osnovnih principov Življenja, ker izhajajo iz EGA, ker iščejo odrešitev nekje kjer ne obstaja – v prihodnosti. “Danes svet kakršen je ni v redu, vendar če bomo trdo delali, se matrali, se odrekali, dali vse od sebe, tudi za ceno cilja včasih kaj bolj ali manj groznega naredili, bomo ustvarili lepo/lepšo prihodnost za vse.

Kot prvo, potrebno se je zavedati, da je v življenju sedanji trenutek vse kar obstaja, vse kar obstaja je tukaj in zdaj; preteklost in prihodnost sta le v glavi, nihče ju še nikoli ni direktno izkusil – vedno ju izkusimo kot ZDAJ. Zato je tako pomembno, da nas to kar delamo že izpolnjuje v tem trenutku, ali če povem še drugače: Pot je cilj. Kakršna energija in sredstva bodo uporabljena na poti, takšen bo tudi cilj. Zato velja:

Sredstva in cilj so eno. In če sredstva niso pripomogla k človeški sreči, niti cilj ne bo.
Eckhart Tolle

Tudi pri teh utopičnih vizijah se kaže, da bi ljudje radi marsikaj imeli, a le malo za to naredili. Nič koliko ljudi pričakuje nenadno odrešitev, prihod neke vesoljske ladje, ki bo vse popravila, prihod nekega odrešenika, ki bo PONOVNO odrešil svet. Kako lepo je slediti in nič narediti z lastno iniciativo, kako lepo je poslušati ukaze in biti ovca – vse za ceno, da se izognemo napakam, če se pa že zgodijo, so pa tako ali tako za to krivi/odgovorni drugi. To je lepo vidno na televiziji v filmih kot je Das Experiment ali oddajah tipa Big Brother, najdemo pa tudi v vsakodnevnem (slepem) sledenju ukazom na delovnem mestu: “Samo ukaze izpolnjujem, jaz bi sicer naredil drugače, ampak takle mamo. Jaz sem tukaj popolnoma nemočen.

Prihodnost nas nikoli ni in tudi nikdar ne bo osvobodila, osvobodi nas lahko le sedanji trenutek. Ali kot pravi Jezus v Lukovem evangeliju (17:20): “Božje kraljestvo ne pride tako, da bi zbujalo pozornost. Tudi ne bodo govorili: ‘Glejte, tukaj je’ ali ‘Tam je,’ kajti božje kraljestvo JE med vami.Continue reading

Potreba ali Ljubezen

Dolgo časa sem bil odsoten od bloga, res je. Kaj sem ta čas počel? Iskal smisel, iskal pot, iskal nove moči, iskal in iskal… Pa sem našel? Nekaj malega, toliko da bom spet začel pisati. Bo pisanje bolj kvalitetno? Ne vem, niti sanja se mi ne, niti ni pomembno – pustimo se presenetiti.

Blog je postal neka odvisnost zato sem moral prekiniti (pretekle komentarje sem prebral in so zelo dobri, a nanje ne bom odgovarjal, kako bo pa vnaprej pa nič ne obljubim). Bil je prisoten nek subtilen občutek, da ljudje potrebujejo to pisanje, da se bo brez pisanja svet podrl – če malo pretiravam. Ko pa je prisotna potreba, takrat ne sije Ljubezen/Radost/Mir, ne sije srčna energija. “Raje” čutim notranjo potrebo po tem, da izlijem svoje razmišljanje na papir, kot pa potrebo, da moram nekaj narediti.

Potrebno je najti Ljubezen/Radost/Mir v tistem kar počnemo in delovati iz tega, ne pa iz potrebe. Kajti le Ljubezen/Radost/Mir ima moč resnične transformacije, ne potreba, negativnost, jeza, bes, ihta in ostala negativna čustva. In če je ne najdem? Išči dalje, beri, raziskuj, poslušaj,.. Če pa že dolgo iščeš – se ustavi, zadihaj in poglej okoli sebe, morda jo najdeš ravno v tem trenutku.

Vero/zaupanje v človeka (manifestiran/materialni aspekt Človeškega Bitja z mislimi in čustvi vred) sem že dolgo nazaj izgubil, imam pa vero v Zavest, v Bitje (nemanifestiran del Človeškega Bitja). Ta pa je prisotna v vsem kar obstaja, zato ni potrebe, da moram kaj narediti, zato je zaupanje in tisto, kar delam, delam z Ljubeznijo/Radostjo/Mirom. (Če je le zadosti Prisotnosti v meni, da se tega zavedam.)

Depresija, depresija, depresija

Če hočeš postati cel,
si dovoli biti razdeljen.
Lao Tzu

v očeh, depresija na obrazu.” Pridejo trenutki, ki se prevesijo v sekunde, te v minute in te v 10 minute, ko imam vsega polen kufr. Ko mi gre vse na živce, ko sem slabe volje brez pravega razloga. Malo jaz iz ravnovesja, malo čudna postavitev planetov in stanje v ozračju, malo pa zunanje provokacije. Ujamem se v začaran krog in ne vidim izhoda.

A vso to pisanje, branje, poslušanje in gledanje le ni brez učinka in me kmalu prešine kakšna “tehnika.” Recimo da se zgolj umirim ter spremljam/opazujem te občutke ali pa da grem enostavno počivat za nekaj minut. Vendar včasih se zgodi, da tega na nek način nočem narediti, kot da bi hotel biti slabe volje. Verjetno poznate ta občutek.

V takih trenutkih so Nieti kot naročeni, Nieti predvsem s svojo depresijo. Navijem dokler še zvočniki zdržijo ter pojemo v en glas. Vmes se še malo zaderem, v upanju, da se kakšen bojni krik približno zlije z muziko in ne izstopa preveč.

Mogoče kdo misli, da to le še poglobi slabo voljo, ampak zgodi se pravi mali čudež. Počutim se boljše in slaba volja kar sama od sebe izgine – saj veste, daj iz sebe. Drugemu se zdi dretje in poslušanje depresivne muzike neprimerne za človeka, ki se na malo bolj poglobljen način ukvarja za duhovnostjo. Ampak duhovnost je predvsem v polnosti sprejemanje tega trenutka ter iskrenost s samim seboj. Continue reading