Category Archives: Življenjske Resnice

Vse kar obstaja je TUKAJ in ZDAJ

Preteklost in Prihodnost kljub splošnemu mnenju ne obstajata. Dokaz je čisto enostaven. Poznate tisto študentsko resnico: “Jutri se začnem učiti.”

Ena od najbolj resničnih izjav, zakaj? Ker jutri ne pride nikoli, jutri ne obstaja. Danes v četrtek je jutri petek, vendar ko pride petek je ta “jutri se začnem učiti” sobota. V soboto nedelja. In tako naprej. Vedno oddaljen le EN dan, vedno pred nosom, vendar ga nikoli ne dosežemo. Če pogledate današnje študente (večino), lahko vidite, da jutri RES nikoli ne pride.

Seveda tu niso le študenti, enako je z iskanjem izpolnitve v prihodnosti, vedno je TIK pred nami, pa ne pride nikoli, ali pa pride za izjemno kratek čas. Zato, ker vedno prelagamo izpolnitev na prihodnost, ta pa ne obstaja. Ne glede na to, kako hitro divjamo, prihodnosti ne bomo nikoli ujeli. In dokler bomo srečo postavljali v prihodnost, je ne bomo nikoli sreča-li.

Edino kar obstaja je SEDANJI TRENUTEK, ZDAJ!

Zato modreci pravijo, da edino kar obstaja je SEDANJI TRENUTEK. Edino kar obstaja je ta čas ZDAJ. Nihče ni nikoli še doživel prihodnosti. Da, prihodnost pride, jutri pride, vendar vedno pride kot sedanji trenutek, vedno kot sedanjost, vedno kot ZDAJ. Čez eno uro bomo pisali test, to se zdi kot prihodnost. Vendar ko pišete test, ga pišete v sedanjem trenutku. Ko boste čez en teden dobili test nazaj, bo spet SEDANJI TRENUTEK. Continue reading

Resnični vir Ljubezni

Inspiracijo za ta post sem dobil, ko sem videl kolegovo sliko na mobitelu – seveda od njegove punce. Verjamem, da je tudi pri vas podobno. Mobitel, računalnik, denarnica,.. mogoče še kje.

Kaj hočete s tem povedat? Da ljubite svojega partnerja, ljubite ga bolj kot vse na svetu? Celo bolj kot samega sebe? Pri večini je odgovor DA. “Svojega partnerja ljubim bolj kot samega sebe. Kako pa naj bi bilo drugače? Konec koncu vsi tko počnejo.” Res je, vsi tako počnejo. Pa se zavedate posledic tega dejstva, da svojega partnerja ljubite bolj kot samega sebe.

Jaz tebe, ti mene

Hrepenite po ljubezni, vso svojo ljubezen pa črpate od partnerja. Partner prav tako hrepeni po ljubezni, vso svojo ljubezen črpa od vas. Ljubezen, svoje življenje, svoje želje,.. vse ste prenesli na partnerja in partner na vas. Tudi jezik je temu primeren, “moja ljubezen”. Jaz ljubim tebe, ti boš ljubil mene, zmenjeno.

Pogodba lepo deluje, ko sta partnerja zaljubljena, dokler to traja. Ko pa začne ljubezen popuščat, ko se začnejo odkrivat napake, pa nastanejo problemi. Partner vam ne daje več ljubezni, vi ne dajete ljubezni partnerju. S časoma se razideta. Kdo te bo sedaj ljubil? Tvoja ljubezen je odšla, partner jo je vzel s seboj. Continue reading

Tudi TRPLJENJE ima NAMEN

V zadnjih nekaj objavah je bilo toliko govora o trpljenju, da je nujno malo bolj podrobno razložit.

Trpljenje je izmišljotina uma, razuma.

Tako enostavno je to. Trpljenje je zgolj razlika med tem, (a) “kar bi moralo biti”, kar pričakuje razum, in med tem (b) kar je, kar se dejansko zgodi; v preteklosti, sedanjosti ali/in v prihodnosti. Le od tod izvira trpljenje (lažji obliki trpljenja se reče stres), v resnici pa obstajajo zgolj izzivi in preizkušnje.

Primeri preizkušenj, ki ponavadi postanejo trpljenje/stres:

  • Z družbo greš na pico, prideš v gostilno kjer je trenutno za čakat in si ves iz sebe. Zgolj zaradi tega, ker si pričakoval, ker si računal na to, da bo miza prosta. Ker “jest pa že ne mislim tu čakat in zapravljat časa. Kako to, da se glih meni zgodi, da morem vedno čakat.”
  • Na cesti se zgražaš nad vožnjo udeležencev. Dejansko verjameš misli, da “bi morali vsi odlično peljati,” a realnost je na žalost taka, vsi ne vozijo odlično. Zato stres in pritoževanje. Tolikokrat smo že videl take primere, da to ne more bit res, a še vedno verjamemo pravljici, da “bi morali vsi odlično peljat.” Seveda je ta misel nezavedna. Continue reading

Kdo sem JAZ, kdo si TI?

Ne mislim nase niti nate, ampak bolj splošno, o vprašanju, ki si ga peščica zastavlja že stoletja. Večina se pa tega nikoli ne vpraša. Kdo sem JAZ? Meni je domače tole:

Poklic, premoženje, materialne dobrine

Nisem poklic, ki ga opravljam. To je jasno. Čeprav se zelo hitro poistovetimo v vlogo, v stilu “obleka naredi človeka”. V preteklosti je bilo s tem drugače. Ljudje so celo življenje opravljali eno in isti poklic, in verjetno so mislili, da oni so ta poklic. A danes temu ni več tako, poklici se zlo hitro menjajo. Zato je dosti lažje videt, da to ne more bit tako.

So ljudje, ki mislijo da so njihovo premoženje, materialne dobrine. Na nek način je razumljivo, celo življenje so se odrekali, da so prišli do bogastva, in še zdaj si ga večajo, ves njihov trud, vse njihovo znanje je v tem. A to so tudi ljudje, ki so skakali iz stolpnic ob borznem zlomu leta 1929, ki ne vidijo več smisla živet ko vse materialno izgubijo. Večina je to že prerasla. Še vedno je vloženo precej identitete, ne pa toliko da bi rekli, da brez tega ne morem živet. Če ti nekdo ukrade avto, si ves iz sebe, a ne boš se šel zaradi tega ubit.

Nisem svoje telo. Dele telesa lahko zamenjamo, jih nadomestimo ali pa celo delujemo brez njih. Čeprav bistveno težje. Znanstveniki celo trdijo, da se VSE celice popolnoma obnovijo vsakih 7 let. Torej imamo v sedmih letih popolnoma novo telo. Tudi če pogledate svoje slike nekaj let nazaj, ste bili dosti drugačni. Brez telesa se ne da živet, nisem pa zgolj telo. Torej – presenetljivo – nisem le belec, Evropejec, Slovenec, Dolenc, član rodbine…

Nisem svoje ime, nisem svoj priimek. Oboje se lahko zamenja, ne rabiš dosti truda za to. Continue reading

Reakcija na Realnost

Čedalje bolj opažam, da je veliko zavedanja, kaj se v resnici dogaja – da trenutna pot po kateri gre svet vodi edinole v pogubo. Polno težav v zdravstvu, sodstvu, izobraževanju, javni upravi, vojski,.. narašča kriminal, brezposelnost,.. Smešno pa je, da je predstavljeno tako, da večina ljudi obupuje, se pritožuje, a hkrati ne toliko, da bi tudi kaj konkretnega naredili. Ali pa jih je zgolj toliko strah, da se ne upajo nič naredit; konec koncev “bomo v nebesih nagrajeni za trpljenje na zemlji”.

Kakorkoli že, v pogledu “reševanja”, reagiranja na nastalo situacijo, bi ljudi razdelil v 4 kategorije; zgolj okvirno, možen prehod med kategorijami.

  1. se približno zavedajo kaj se dogaja, vendar jim je vse toliko grozno, da raje pozabijo na vse skupaj, če se le da, se na široko ognejo temu in gredo naprej po poteh življenja. Živijo v ignoranci.
  2. se zavedajo kaj se dogaja in to aktivno spremljajo, vendar jih je preveč strah da bi karkoli naredili, oziroma se ne vidijo dosti močne, obupavajo. Eni glasneje, drugi bolj potihoma.
  3. se zavedajo kaj se dogaja, in se lotijo reševanja z vključevanjem v razno razna gibanja, ki načrtujejo spremembe, proteste – večinoma na ne ravno učinkovit način. Njihov moto bi se lahko glasil: “z negativnostjo (jezo, ihto, zaničevanjem,..) do boljšega sveta”. Pa četudi je ta negativnost le v notranjosti. Continue reading

Kdo MISLI v tvoji GLAVI

Vedno poslušamo svoje misli, se ravnamo po njih, jih poslušamo, jim sledimo. Vendar a vemo kaj se dogaja v ozadju, od kje pridejo te misli? Čigave misli sploh poslušamo?

Nenehno blebetanje

Ste že videli človeka, ki se je pogovarjal sam s seboj? Na glas. Kaj ste si mislili o tem človeku? Da je nor, malo prismojen, za v norišnico? In kakšna je razlika med tem človekom in nami? Edino ta, da ta človek govori na glas, večina si pa misli govori le v glavi. Edino to je razlika… Smešno, ne?

Nekateri se sploh ne zavedajo, da stalno mislijo, da glas v glavi stalno blebeta. Če pa se zavedamo, če opazimo, da neprestano mislimo, potem pa je jasno, da mora obstajat nek del nas, ki to opazi. Torej nismo le ta glas v glavi, nismo naše misli, ker če bi bili, ne bi mogli opazit da razmišljamo. Podobno je pri sanjah, ponavadi se ne zavedamo da sanjamo, so pa tudi takšne sanje, ko vemo da sanjamo. Continue reading