Tag Archives: družba

Kdo so tvoji vzorniki, idoli, tvoje avtoritete?

Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčji obleki, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Po njihovih sadovih jih boste spoznali.
Jezus, Matej 7:15

So to tako ali drugače slavni ljudje s televizije? So to na materialnem področju uspešni ljudje? Je to okolica, ki te neprestano preganja? So to religije in župniki? Po komu se zgleduješ, kdo vpliva nate, komu slediš, po komu se zgleduješ, kdo te ima v oblasti?

Koliko časa vidiš te ljudi, kako dobro jih poznaš, ali veš, kako se sami počutijo? Iz česa črpajo zadovoljstvo – iz zunanjega vedno spreminjajočega se sveta ali iz svoje notranjosti? So srečni, v notranjosti mirni? Imajo res vse pošlihtano, čisto vse, sploh na področju psihe, na področju notranjega miru? Si se kdaj to vprašal? Si jih lahko predstavljaš na veliki potrebi na primer?

To so zelo pomembna vprašanja. Po teh ljudeh se ti zgleduješ, ti ljudje ti hočeš ali nočeš narekujejo življenje – in ti jim to dopustiš, kajti misliš, da imajo tisto česar ti nimaš, da so našli nekaj, kar tebi manjka – pa so res ali se le pretvarjajo?

Razčisti s temi vprašanji, kajti po takih ljudeh se zgleduješ. Kam pelje ta pot pa lahko vidiš, če malo bolj podrobno pogledaš v zakulisje življenja teh ljudi, v njihovo notranjost. Tako kot se neprestano primerjamo z ZDA, spregledamo pa kaj njihov sistem povzroča veliki večini prebivalcev v njihovi lastni državi in tudi po svetu. “Drevo spoznaš po sadu.”

Ne ozirajmo se na besede množice nerazumnežev, temveč na besede peščice razumnežev.
Platon

Je take ljudi torej smiselno poslušati in jim slediti (v absolutnem smislu, kajti tudi v blatu se najdejo biseri – za to pa je potrebno lastno raziskovanje)? Ali bi si raje za začetek poiskal druge bolj pristne vodnike, ljudi, ki so na primer našli Vir miru znotraj sebe. Preko tega pa še sam našel lastnega notranjega vodnika in prišel do istega notranjega Vira. Mar ne bi bilo to bolj smiselno? Kajti zunanje okoliščine tega ne prinesejo za dolgo časa, kajti nič ni trajno – vsi pa iščemo nek stalni Vir Miru, Veselja, Ljubezni,… tega se ne da zanikati.

Misliš, da se ne da najti notranjega Vira, in da je notranje stanje nujno odvisno od zunanjih okoliščin? Misliš to le zaradi tega, ker nihče okoli tebe in po televiziji tako ne govori in deluje? “Išči in boš našel!” Ne zadovolji se z delnimi rezultati.

Integracija duhovnosti v širšo družbo

Zadnje čase opažam, da je (ta naša slovenska) duhovnost potisnjena na sam rob družbe. Ni toliko potisnjena na rob s strani širše družbe, kot je potisnjena s strani ljudmi, ki se ukvarjajo s temi stvarmi. Kot da bi sami pri sebi naredili ločnico med duhovnim in družbenim življenjem; med življenjem na tečajih, v naravi, doma ter med življenjem v družbi (predvsem službi) na drugi strani.

Pa je ta ločnica res smiselna? Je duhovno življenje (karkoli že to pomeni) res toliko drugačno in toliko nenavadno, da se ga ne bi dalo integrirati v družbo, da se ga ne bi dalo živeti tudi v družbi? Če ni duhovnosti v družbi, če takrat pozabim na vse skupaj, sem potem sploh dojel bistvo vseh naukov? Se strinjam, da je izziv nedvomno večji, vendar pa je potrebno tudi kaj “narediti” na tem področju in z vajo bo ta integracija lažje stekla. Saj ni potrebno narediti revolucionarnih korakov, en iskren nasmeh, bolj prijazni odnosi na delovnem mestu in je storjenega že ogromno – vsak naredi to kar čuti in če naredi iskreno, če pride iz Srca, že veliko prispeva k pozitivnim spremembam. Zakaj da ni to mogoče, česa se bojite?
 

En tipičen primer tega so televizijske oddaje. Na nacionalki recimo, lahko najdemo predvajanje programov katoliške katoliške cerkve, ne najdemo pa predvajanje duhovnih oddaj, dokumentarcev in filmov. Čemu to ne bi bilo možno izpeljati, saj so konec koncev le nacionalna televizija? Programa je pa tudi veliko; Studio 12 ima kar nekaj kvalitetnih oddaj, potem so tu filmi kot so: Ghandi, Peacefull Warrior, The Celestine Prophecy, Wizzard of oz, Pleasantville, Pay it forward, Monty Python’s The Meaning Of Life, Little Miss Sunshine, Groundhog Day, Freedom Writers, Waking Life in dokumentarci: BBC Imagine-The Secret of Life (BBC), The Power of the Myth (PBS) 6delov, What the bleep do we know, The Life of a buddha, Eckhart Tolle & Oprah (10 delov). Več kot zadosti gradiva za začetek.

Saj mogoče sem malo krivičen – se ogromno dogaja, res pa je, da je tiste prave duhovnosti res malo. Večinoma je vegeterjanstva, boja za pravice živali, in boj proti okoljskim spremembam. Tudi v medijih je kar nekaj te tematike, res pa pogrešam predvajanje pravih duhovnih oddaj, dokumentarcev in filmov na glavnih televizijskih hišah – po možnosti v času, ko je gledanost največja.

Je kdo že kaj razmišljal v tej smeri? Bi se bilo smiselno angažirati v tej smeri – kaj porečete?

Večno vprašanje – družba ali posameznik

Vprašanje je, do kolikšne mere bo posameznik dopustil, da ga družba izkorišča za svoj lastni umetni/robotski sistem. Koliko bo dopustil, da družba uničuje vse po vrsti; od narave, cvetlic, živali, do ljudi. Bo tudi sam sodeloval pri tem ali bo ubral drugo pot?

Trg delovne sile lepo ponazarja ta problem. Bom jaz delal to, kar hoče družba, četudi mi ne ustreza in vidim kaj družba počne ali bom izkoristil družbeni sistem za to, da bo delal tako kot jaz hočem, da resnično uživam v svojem delu – v stilu “pot je cilj”. Torej da sebi prilagajam sistem, namesto da se jaz prilagajam sistemu. Seveda je potrebna neka meja, a kot vedno je problem pri pretiravanjih – v eno ali drugo skrajnost. Se bom gnal za denarjem in družbenim statusom, četudi me to od znotraj razžira ali pa bom malo manj zaslužil in imel rad svoje delo ter tako v končni fazi še bolj užival življenje.
 

Ob tem je še drugo ključno vprašanje, kdo ali kaj sploh predstavlja družbo? Kaj družba sploh je? Družba je seveda skupek ljudi, ljudi z opranimi možgani po večini. Na vsake toliko časa se v nekomu prebudijo skrite želje in takrat se družba obrne proti njemu in mu te želje zatre. Ko se nekomu drugemu porodi podobna ideja, spet družba, tokrat z zgoraj omenjenim posameznikom, stopi proti temu človeku. Ko imam sam prebliske me drugi zaustavijo, sicer sem pa večinoma jaz med “policaji”. To lepo ponazori zgodbica o petih opicah.

Mladi so vedno in še imajo ideje, kaj bi naredili, kaj bi se dalo drugače izpeljati,… A večinoma jih družba pogolta pod svoje kolesje in pri 30/40ih so sami na strani družbe, na strani policajev, z občasnimi prebliski.

Čemu ne bi imeli policajev, ki bi delali v korist človeka. Tako bi vsakega, ki ga preveč potegne v družbeni/materialni/denarni svet, opozorili na to kaj počne, in da naj v sebi poišče vzroke za tako početje. Da naj malo premisli, če mu to res ustreza, ali dela to zgolj zaradi izmišljenih in podtaknjenih koristi (večna sreča, mir, ljubezen).

Posameznik je temelj družbe

Dostikrat je slišat, koliko je vseh problemov v družbi, kaj vse je narobe, kaj bi bilo potrebno popravit, kakšen sistem rabimo.. Istočasno je tudi slišat, da so posamezniki čisto v redu, družba je ta, ki rabi popravilo. “Kriva je družba, posameznik je v redu.

Čakajte malo. To tako, kot da bi rekel “ekipa ni v redu”. Nato menjaš trenerje, pomočnike, vodstvo, enega za drugim, pa še vedno ni bistvenega napredka. To je zaradi tega, ker je ekipa sestavljena iz POSAMEZNIKOV. Če z ekipo nekaj ne štima, se more vsak posameznik zase zamislit, kakšna je njegova vloga pri tem.

Ravno tako je v družbi. Družba, dragi moji, je sestavljena iz posameznikov. Posamezniki so TEMELJ družbenega sistema. Če je nekaj narobe z družbo, ja potem je nekaj narobe tudi s posamezniki. Če je nekaj hudo narobe z družbo, potem je nekaj hudo narobe s posamezniki. Ko boste razumeli to, boste razumeli kako funkcionira družba in kaj je potrebno naredit, da gre na višji nivo. Continue reading