Tag Archives: duhovnost

Pomen 7ih odstotkov kot kritične mase

Dosti je govora o zadostnem številu ljudi, o tako imenovani kritični masi za manifestiranje sprememb tudi v širši družbi. Nekje sem slišal številko 7% – kaj torej pomeni ta številka?

Slovencev je približno 2 milijona, 7% nanese 140 tisoč ljudi. Populacija sveta je 6 milijard, 7% od tega je 420 milijonov prebivalcev planeta Zemlje. Se še komu zdijo te številke precej velike? Na primer, video Steva Jobs-a, ki je kar lepo krožil po Sloveniji ima 70 tisoč gledanosti, torej ravno polovico kritične mase, ob tem da je potrebno upoštevati, da so nekateri gledali večkrat, nekateri verjetno niso pogledali od konca. Ključni del Zeitgeist-a, je dosegel gledanost 40 tisoč..

Pa tudi med temi ljudmi, koliko je res takšnih, ki doživeli notranjo preobrazbo, ki so prerasli ego? Ali pa sem preveč zahteven in niti ni poante v popolni preobrazbi ega pri kritični masi, temveč le v naslednji stopnički zavedanja, ki pa kljub vsemu močno ublaži sedanje posledice delovanja pod vplivom pogojenih vzorcev. Kar pomeni, da delček Zavesti le sije v ta svet.

Še druga zanimiva posledica 7 odstotkov; 7% je 7/100, kar je približno 1/14, to pa pomeni, da mora biti za dosego kritične mase Continue reading

Integracija duhovnosti v širšo družbo

Zadnje čase opažam, da je (ta naša slovenska) duhovnost potisnjena na sam rob družbe. Ni toliko potisnjena na rob s strani širše družbe, kot je potisnjena s strani ljudmi, ki se ukvarjajo s temi stvarmi. Kot da bi sami pri sebi naredili ločnico med duhovnim in družbenim življenjem; med življenjem na tečajih, v naravi, doma ter med življenjem v družbi (predvsem službi) na drugi strani.

Pa je ta ločnica res smiselna? Je duhovno življenje (karkoli že to pomeni) res toliko drugačno in toliko nenavadno, da se ga ne bi dalo integrirati v družbo, da se ga ne bi dalo živeti tudi v družbi? Če ni duhovnosti v družbi, če takrat pozabim na vse skupaj, sem potem sploh dojel bistvo vseh naukov? Se strinjam, da je izziv nedvomno večji, vendar pa je potrebno tudi kaj “narediti” na tem področju in z vajo bo ta integracija lažje stekla. Saj ni potrebno narediti revolucionarnih korakov, en iskren nasmeh, bolj prijazni odnosi na delovnem mestu in je storjenega že ogromno – vsak naredi to kar čuti in če naredi iskreno, če pride iz Srca, že veliko prispeva k pozitivnim spremembam. Zakaj da ni to mogoče, česa se bojite?
 

En tipičen primer tega so televizijske oddaje. Na nacionalki recimo, lahko najdemo predvajanje programov katoliške katoliške cerkve, ne najdemo pa predvajanje duhovnih oddaj, dokumentarcev in filmov. Čemu to ne bi bilo možno izpeljati, saj so konec koncev le nacionalna televizija? Programa je pa tudi veliko; Studio 12 ima kar nekaj kvalitetnih oddaj, potem so tu filmi kot so: Ghandi, Peacefull Warrior, The Celestine Prophecy, Wizzard of oz, Pleasantville, Pay it forward, Monty Python’s The Meaning Of Life, Little Miss Sunshine, Groundhog Day, Freedom Writers, Waking Life in dokumentarci: BBC Imagine-The Secret of Life (BBC), The Power of the Myth (PBS) 6delov, What the bleep do we know, The Life of a buddha, Eckhart Tolle & Oprah (10 delov). Več kot zadosti gradiva za začetek.

Saj mogoče sem malo krivičen – se ogromno dogaja, res pa je, da je tiste prave duhovnosti res malo. Večinoma je vegeterjanstva, boja za pravice živali, in boj proti okoljskim spremembam. Tudi v medijih je kar nekaj te tematike, res pa pogrešam predvajanje pravih duhovnih oddaj, dokumentarcev in filmov na glavnih televizijskih hišah – po možnosti v času, ko je gledanost največja.

Je kdo že kaj razmišljal v tej smeri? Bi se bilo smiselno angažirati v tej smeri – kaj porečete?

Verovati ali ne – oddaja prepojena z modrostmi

polnocni klub verovati ali neTokratni polnočni klub je bil pa eden najboljših v zgodovini te oddaje. Toliko modrih besed in energije na enem kupu še nisem slišal na televiziji.

V gosteh je bil pater Pavle Jakob, kot predstavnik Cerkve, dr. Lev Kreft, kot predstavnik ateizma, Vida Žabot in Marjetka Čas, kot predstavnici novega pogleda na religijo, torej na nek način predstavnici duhovnosti.

Najbolj me je presenetil pater Pavle, kajti kot predstavnik tisočletne religije, je govoril popolnoma v nasprotju, kar sem sam osebno doživljal v domači okolici. Govoril je skorajda tako kot pravi mojstri modrosti, nisem mogel verjeti kaj slišim.. Čeprav če malo pomislim, je kar nekaj takih katoliških predstavnikov, ki zelo lepo govorijo, kako je pa v praksi pa ne vem. Je pa tako kot pri vsaki organizaciji, eni bolj dojamejo nauk, drugi manj.

Tudi Kreft kot predstavnik ateizma je govoril izjemno modro. Različni aspekti, vendar so govorili praktično o isti stvari; vsi imajo vero v otroke, da jim je potrebno “pustiti svobodo” in jih poslušati, imajo vero v povezanost vsega kar je, v ljubezen,..

Nadvse sem bil fasciniran. Velik uspeh, da se tako modro govori po televiziji. Priporočam ogled oddaje – je pa res, da se ne more kosati z Eckhart Tolle-jem in Oprah. Če si oddaje ne boste ogledali, je tule nekaj citatov.
Continue reading

Duhovnost VS religija

Mnogi so odraščali v krščanskih družinah ter kmalu, zaradi samostojnega mišljenja, spoznali, da je verjetje, ki jo uči in zahteva krščanstvo neumnost. Veliko je nelogičnih stvari, nesmiselnih prepovedi in omejitev, ki – na primeru naših babic in dedkov vidimo – da ne služijo v dobro človeka tako kot bi si morda kdo predstavljal. Zaradi vsega tega se je večina zatekla k znanosti, evolucijski teoriji in ateizmu. Na boga, neko višjo inteligenco, je večina čisto pozabila in jo ovrgla – vsaj zavestno. Tako kot slepa religija, tudi ta skrajnost človeku in njegovemu razvoju dokaj malo koristi – strah (predvsem pred smrtjo), nenehna potreba po več, veliko stresa in posledično čedalje več bolezni, če naštejem zgolj nekaj pokazateljev. Nekaj ključnega smo pozabili, to je jasno.

Če se vrnem k religiji, kaj sploh pomeni ta beseda v vsakodnevni rabi? Religija je nek nek SISTEM PREPRIČANJ, v katerega je potrebno brezpogojno verjeti, vsak dvom je napad na Boga samega, zatorej nezaželjen in preganjam. Take, kateri v te stvari ne verjamejo, jih je potrebno za vsako ceno prepričati, pokristjaniti, če pa to ne gre, pa ubiti, pregnati, (na bolj ali manj blag način) sovražiti ali vsaj prezirati.

Religija trdi, da je edino nahajališče Boga v cerkvi (pri oltarju), ki so jo oni zgradili. Nikjer drugje ni mogoče najti Boga, ne v naravi, ne v živalih, ne v sočloveku, niti ne v samemu sebi. Kajti Bog se lahko razodene edino preko ljudi, ki so povezani s Cerkvijo ter delujejo v cerkvi, edino oni so glasniki Boga, zatorej lahko Boga srečam le posredno preko teh ljudi. Malo sicer pomaga tudi, če si kupim kakšen spominek katerega častim kot medij za Boga. Če pa hočem imeti sploh kakšno upanje, da tudi jaz spoznam Boga, moram brezpogojno slediti edini zato pristojni avtoriteti – Cerkvi, kajti to je ena in edina pot do Boga.

Religija ne spozna, kako omejena sta misel in beseda, kako omejeno je verovanje brez lastne izkušnje. Kajti ne glede na to, kako dober je sistem prepričanj (religija) – Budizem/Hinduizem, se preko njega ne da spoznati Boga, kajti ta predstava/misel, ki jo imaš o Bogu je tvoja največja ovira. Preko misli se ne da spoznati Boga, ne da se spoznati bistva življenja, misel ni radostna niti ne ljubi. Misel/beseda brez globljega razumevanja, je le mrtva črka na papirju le mrtev glas, kateri nima energije, ker pa ni energije pa tudi ni moči za globlja spoznanja, za preobrazbo zavesti v končni fazi.

Neverjetno je to, kako ljudje trmasto vztrajajo pri teh sistemih prepričanj, čeprav skozi življenje vidijo, da jim to prav nič ne koristi. Sprašujem se, koliko trpljenje človek še rabi, da opusti ničvredna prepričanja in začne iskati druge poti oziroma se poglobiti. Kako so bile religije ustvarjene je druga pesem, a prav tako zgoraj napisano ne zanika, da v religijah ni nič svetega, da religija nima moči preobrazbe – še kako jo ima, vendar ne taka kot je predstavljena in razumljena v javnosti. Vendar o teh dveh stvareh kdaj drugič.
 

Duhovnost na drugi strani je čisto nasprotje religije. Duhovnost pravi: “Bog je vsepovsod Continue reading