Tag Archives: inteligenca

Kdo sem jaz? Kako doživljam Življenje?

Preden si zastaviš katero koli drugo vprašanje, se najprej vprašaj najbolj osnovno vprašanje: Kdo sem jaz?
Eckhart Tolle

Najpomembnejše vprašanje, ki ga pogostoma zanemarjamo. Če začnemo odgovarjati na to vprašanje, vidimo, da v resnici sploh ne moremo odgovoriti nanj. Na primer: Kdo sem jaz? Lemurian (ne sprašujem psevdonima), pisec bloga (ne sprašujem kaj počneš), sin, brat, nečak, vnuk, bratranec (ne sprašujem v kakšnem razmerju si), bivši študent (ne sprašujem kaj si počel), duhovni iskalec, rekreativni športnik, nekdo, ki rad teče, ki meditira, ki redno telovadi (ne sprašujem s čim se ukvarjaš), šahovski prvak (ne sprašujem kaj si dosegel), nekdo, ki zaupa v Življenje (ne sprašujem kakšna so tvoja prepričanja, ideje, pogledi) … itd, itd. Nisem ne materialne dobrine, ne telo, ne misli,… Kdo torej sem jaz?

Občutek ločenosti
Lahko bi šli naprej in prišli do dejstva, da se veliko ljudi čuti predvsem ODTUJENE. Na vprašanje kdo sem jaz, bi odgovorili: “Od vsega vesolja ločen posameznik, vržen v ta svet, na katerem si mora izboriti svoje mesto pod Soncem, in edini način za to je, da si podredim druge. Življenje je BORBA, neprestano je potrebno z drugimi tekmovati za položaj, za varnost – če zmagam in nekoga zatolčem, se počutim super, če pa izgubim, sem nasrkal. Skratka, nič me ne podpira, narava in živali so sovražne do mene, nič mi ni prineseno na pladnju – vse kar sem dosegel v življenju, je bilo pridobljeno z borbo, trudom in lastnim naporom.

Tak občutek pomeni tudi to, da so procesi znotraj mene (misli, čustva, način doživljanja sveta) izključno moji, drugi ljudje pa imajo popolnoma svoje, povsem ločene od mojih. Za vse svoje ideje, prebliske, projekte sem odgovoren izključno jaz sam, zaradi tega si jih lahko podredim, in so izključno moja last. Ravno tako pomeni, da če se borim za dobro v svetu, sem SAM – no, največ kar lahko imam je še nekaj somišljenikov, s katerimi se skupaj borimo za boljši svet. Če hočemo boljši svet, si ga moramo sami izboriti, s trudom in odrekanji.

Življenjska sila Vesolja
A po drugi strani je ta občutek ločenosti seveda neresnica, iluzija, močno skregana z zdravo pametjo. Mnogi psihologi in raziskovalci so to dokazali, sodobna znanost to dokazuje, mistiki že tisočletja govorijo o tem,.. a še vedno ostaja ta občutek. Nekateri sicer to intelektualno razumejo, vendar ne dojamejo, ne vpliva na način, kako živijo življenje, spet pri drugih se ta občutek menja – nekaj časa je prisoten, potem izgine.

Namreč, tako kot so rastline del Zemlje in s tem Vesolja, tako so tudi živali in človek. Človek je vzklil iz Vesolja, ravno tako kot rastlina vzklije iz Zemlje. Kar poglejte kaj vse nas podpira; zrak, voda, podnebje, Sonce, sadeži,… vse kar je na tem planetu je idealno za naš organizem, za naše telo. Le v civilizaciji, v umetno zgrajenem svetu, naši matrici, se zdi, da vsega primanjkuje.

Ampak jaz sem “življenjska sila vesolja,” povezan z vsem kar me obdaja, tudi del človeške družine. To so Indijanci in stara “primitivna” ljudstva zelo dobro razumela. In tudi kar se dogaja znotraj mene, se dogaja veliko ljudem po svetu, četudi nimam jasnih dokazov v svoji okolici. Konkretno pri gledanju na svet – očitno imam to srečo/prekletstvo, da sem med prvimi – sicer pa tako ali tako ne morem vedeti, kaj se dogaja v ljudeh okoli mene; zunanja manifestacija velikokrat vara. Vprašanje tudi je, kako drugi vidijo mene?

Mehanično in zabito vesolje?
Ste pa verjetno že naleteli na ljudi, ki pravijo, da je Vesolje le neka kozmična nesreča, splet naključij in čisto mehanično in neumno. Tako narava, kot rastline in živali in ljudje. Vse je zabito. Torej lahko iz tega sklepamo, da so tudi ti ljudje zabiti. To pa je skoraj tako, kot če norec ugotovi, da je nor – ampak to ni več prava norost, tako kot ni to več prava zabitost, ampak nek preblisk inteligence. Vsi pa vemo, da na jablani rastejo le jabolka.. kako lahko torej v mehaničnem in zabitem vesolju nastane karkoli inteligentnega?

Če verjamemo v to slučajnost je skorajda tako, kot če bi opica pisala na računalnik 24ur na dan, stotine bilijone let, s hitrostjo 65 besed na minuto in bi v tem procesu sproducirala tale blog ali pa Jezusove evangelije. To pa se nikoli ne bi zgodilo…

Teorijo o mehaničnem vesolju lahko zagovarja le neka ločena, močno zafrustrirana entiteta, ki gleda na življenje kot na agonijo, kot na prekletstvo. Če ste pa kdaj resnično opazovali majhnega otroka, živali, naravo, potem veste, da je inteligenca povsod prisotna. In ne samo inteligenca, tudi mir in spokojnost, lahko bi rekli celo Ljubezen – drugače ne bi bilo mogoče, da bi nas narava in živali tako pomirjale.

Kako doživljam Življenje?
Nisargadatta Maharaj pravi: “Če bi ljudje vedeli, da se nič ne more zgoditi brez sodelovanja celotnega vesolja, bi dosegli veliko več z manj potrošene energije.” Marsikdo se žene na vso moč, dostikrat z glavo skozi zid, ker jemlje Življenje kot sovražno okolje, kot nekaj, proti čemur se je potrebno boriti. A po drugi strani tako živi le odrasel človek… hecno, mar ne?

Pri raziskovanju vprašanja o svoji eksistenci pridemo torej do vprašanja o odnosu do Življenja. Me to podpira, ali ne? Če me ne podpira, potem je za vso nesrečo krivo Življenje, za vso trpljenje, vse tragedije, vse tegobe in pogrebe,.. jaz sam naredim, kar pač morem. Če pa mene življenje podpira, potem pa pridemo do napake v sistemu.

Kako me lahko življenje podpira, če me vrže v sovražno okolje, neprijazno družino, nezavestne sodelavce, sistem, ki zna samo izkoriščati.. kako te tu možno, da me življenje podpira? A če kljub vsemu dopuščam možnost, da me podpira…. potem pa je “krivca” za vse to potrebno iskati drugje,…. v samemu sebi, v svojem odnosu do sveta, v svojih prepričanjih. To pa je za marsikoga nerazumljivo – za marsikoga, ki ni dovolj pretrpel, za marsikoga, ki se trmasto oklepa svojih prepričanj ne glede na vse dokaze v svoji okolici, in ki še vedno misli, da lahko premaga celotno Vesolje..
 

Če sem vsaj deloma sposoben dojeti ta revolucionaren način gledanja na svet, potem odpade (oz. se začne krhati) strah pred smrtjo, samoobtoževanje in obtoževanje drugih, sovražnost, odtujenost, pretiran napor, zagrenjena resnost, nepotrebne skrbi, potreba po premoči in nadvladovanju, sovražnost do telesa….


 

Še dobro da izumirajo čebele

Problemov ne moremo rešiti z uporabo iste vrste razmišljanja, ki smo ga uporabili, ko smo te probleme ustvarili.
Albert Einstein

In se s tem širša množica in tudi mediji končno začnejo prebujati iz globokega spanca. Ni zadosti onesnažen zrak, onesnažena voda, preveliko število odpadkov, posekavanje gozdov, mučenje in izkoriščanje živali, porast zapornikov, povečana odvisnost od farmacevtskih proizvodov, alkohola, drog, prepolne bolnice, število samomorov in umorov in pobojev, število problemov v družini in ločitev, prebivalstva na robu in pod revščino, povečano število katastrof in konec koncev lastno trpljenje in agonija.

Na večino zgoraj naštetega smo se nekako navadili. “Saj bo že nekako,” “to se meni ne more zgoditi,” “jaz sem varen pred tem.” Ampak zastrupitev čebel, to pa je nekaj čisto novega, nova grožnja, ki lahko doleti čisto vsakogar. Zastrupljena voda očitno ni tolikšen problem. Zakaj?

Zato, ker se je vse zgoraj našteto dogajalo P O S T O P O M A, zastrupitev čebel pa se je zgodila nenadoma – vsaj tako zgleda. Zato pa je potreben alarm prve stopnje. Saj veste kako se skuha žabo? Daš jo v vodo in počasi greješ, pa se živa skuha. Človek, kot potencialno v realnosti pa kvazi inteligentno bitje se začuda, odziva popolnoma enako. Kaže na to, da uporaba spomina služi za vse drugo, le za opazovanje sprememb ne.

Saj če bi se dalo bi še malo potrpeli s sedanjim stanjem, kajti tako ali tako smo se navadili na to trpljenje. Če pogledamo bližje, celo hočemo trpljenje, hočemo trpeti, kajti to nam daje nek občutek identitete – vsaj vem kdo sem. Ali je potrebno toliko trpljenja, da se ga ne da več prenašati, ali pa je potrebna NENADNA kriza (zastrupitev čebel), da se človek vsaj začne zbujati iz globokega spanca. Čeprav za mnoge tudi to ni zadosti, očitno bo potrebno še kaj hujšega.

Sedaj se spodobi še za klasično vprašanje – kdo je odgovoren za vse to? Trgovec, ki vsaj približno ve kaj prodaja (eni bolj drugi manj) ali kupec, ki se na take prevare navadi, jim tako naseda in s tem posledično tudi podpira?

Hip hip hura za človeško “inteligenco!”

Zahodnemu človeku manjka INTELIGENCE

Ego je morda prebrisan, ampak ni inteligenten. Prebrisanost sledi svojim lastnim malim ciljem. Inteligenca vidi večjo celoto v kateri so vse stvari povezane.. Prebrisanost ločuje; inteligenca vključuje.
Eckhart Tolle

Vse preveč je te prebrisanih (clever) ljudi (ali povedano drugače; ljudi pod vplivom ega). Bolj ko je človek prebrisan, večje spoštovanje ima v družbi. Zametki so vidni že v vsakodnevnem druženju z ljudmi. Več ljudi, ko nekdo nategne (dobesedno in v prenesenem pomenu), za kar rabi prebrisanost, večje spoštovanje in s tem vpliv ima. Veliko tega je spodbujeno tudi s strani medijev. Televizijska nanizanka prijatelji ali pa slovenski tv voditelji – in to tisti, ki veljajo za največje face, največje komike. Najbolj prebrisani ljudje.

In več kot ima človek moči in oblasti, hujše so posledice pomanjkanja inteligence. Politiki, verski voditelji, direktorji; bolj ko so prebrisani, bolj so uspešni s strani medijev. Primer direktorja zavarovalnice; bolj ko bo uspešno njegovo podjetje, večje spoštovanje bo žel v visokih krogih. Nihče pa ne vidi, kaj vse je bilo potrebno narediti za dobljene rezultate, preko koliko trupel navadnih ljudi je moralo iti, da je prišlo do željenega rezultata. Koliko navadnih ljudi je bilo potrebno nategniti, prepričati, da kupijo ponujeno storitev, in jim zapreti možnosti do izplačila, ko ga le ti res rabijo. Koliko ljudi je bilo potrebnih za to? Se kdo to vpraša? Kakšni so dolgoročne posledice? Koga to zanima?

Manjka inteligence, manjka širine, manjka uvidov izven okvirov omejenega razuma, izven okvirov svoje lastne družine, skupnosti, vasi, mesta, države, civilizacije,.. Pri vsej tej tehnologiji, mar se res ne bi dalo živeti v sožitju med ljudmi? Mar se ne bi dalo živeti v sožitju z vsemi živimi bitji, z Naravo? Ko ne bi imeli tehnologije in zmožnosti, ko bi se bilo potrebno bojevati za preživetje tako kot je to pri živalih bi še rekel, ampak mi imamo vse te možnosti le interesa ni, le širine ni, manjka INTELIGENCE pri zadostnem številu ljudi.

Razlika med ljudmi na oblasti in med navadnimi ljudmi je torej le v moči, spreminja se le vsebina, le manifestacija te norosti, jedro ostaja pri vseh enako. Vsi poznamo primere, kako je, ko na videz skromni ljudje dobijo moč. Ali pa če poslušamo vsakodnevne pogovore, vsak posameznik (skupnost, organizacija,..) študira le še to, kako bo prišel do denarja, kako bo preživel, pri tem pa ni nič pomembno, koliko ljudi pomendra pod seboj, koliko škode naredi okolju. Nihče se ne vpraša, od kje nek izdelek, kaj in koliko energije je bilo potrebno za izdelavo, vse kar je pomembno je le in samo CENA. Dolgoročne posledice nikogar ne zanimajo, vse preveč je prebrisanih ljudi (med tistimi, ki sploh razmišljajo s svojo glavo).. Tega ne gre obžalovati ali opravičevati, tako pač je; videnju te norosti mora slediti sprejemanje, sicer lahko videnje ustvari še več norosti.

Vendar pa, ali je potrebno čakati na ostale ljudi, da sem lahko v tem trenutku jaz inteligenten? Continue reading