Tag Archives: lastna angaziranost

Duhovne skupine – tedenska srečanja

Kar precej je duhovnih skupin (karkoli že to pomeni) v Sloveniji, ki se tedensko druži. Meditacija, branje, pogovor, prijazen voditelj,… vse te stvari precej pripomorejo pri razvoju posameznika. Odprejo mu nove dimenzije, spremenijo kakšen del življenja, še globlje in bolj obširno vidi stvari, o katerih je prej le čutil, pa ni znal povedati, kaj bi to bilo.

Vendar je problem pri vseh teh skupinah sledeč; premalo dajejo poudarek na življenje izven tedenskih srečanj. Skupina se recimo dobi enkrat tedensko po nekaj ur, tam se ima fino in to je to. Kaj pa ves preostali čas od enega tedna do drugega? Enkrat na teden je ravno toliko, da nekaj je. Neke skupine (katerim so tedenska srečanja podpora tečajev) gredo korak naprej in dajejo poudarek na dnevnem programu (jutranji vaji in meditaciji), vendar kljub vsemu ostane še cel dan, kjer se se ponavadi pozabi na vse naučeno. Lahko bi celo rekel, da se izklopi duhovna oseba in se vključi družbeni robotek, ki pozabi na vse naučeno. Seveda ta program veliko pripomore, vendar učinki niso ravno blesteči in menim, da bi se dalo narediti veliko več – sploh v današnjih časih pospešenega dviga zavesti.

Zakaj se to dogaja, kdo je odgovoren? Veliko je iluzija čudežne tabletke pri vsakem posamezniku, a če se voditelji teh duhovnih skupin tega zavedajo, bi lahko kaj več naredili na tem področju. Lahko bi bolj spodbudile razvoj posameznika čez cel dan; kratke meditacije, branje duhovnih knjig, po sobi polepljeni citati, kaj napisati na vidno mesto (dlan)… Se pa zavedam, da je to precej naporno opravilo in vprašanje koliko voditeljev je sposobnih to izvesti. Poleg tega je marsikateri skupini uspeh, da ljudje sploh prihajajo na tedenska srečanja in se jim zdi, da na ta način že zelo pomagajo posamezniku in nočejo še bolj drezati vanj – pa mu res pomagajo? Continue reading

Duhovnost VS religija

Mnogi so odraščali v krščanskih družinah ter kmalu, zaradi samostojnega mišljenja, spoznali, da je verjetje, ki jo uči in zahteva krščanstvo neumnost. Veliko je nelogičnih stvari, nesmiselnih prepovedi in omejitev, ki – na primeru naših babic in dedkov vidimo – da ne služijo v dobro človeka tako kot bi si morda kdo predstavljal. Zaradi vsega tega se je večina zatekla k znanosti, evolucijski teoriji in ateizmu. Na boga, neko višjo inteligenco, je večina čisto pozabila in jo ovrgla – vsaj zavestno. Tako kot slepa religija, tudi ta skrajnost človeku in njegovemu razvoju dokaj malo koristi – strah (predvsem pred smrtjo), nenehna potreba po več, veliko stresa in posledično čedalje več bolezni, če naštejem zgolj nekaj pokazateljev. Nekaj ključnega smo pozabili, to je jasno.

Če se vrnem k religiji, kaj sploh pomeni ta beseda v vsakodnevni rabi? Religija je nek nek SISTEM PREPRIČANJ, v katerega je potrebno brezpogojno verjeti, vsak dvom je napad na Boga samega, zatorej nezaželjen in preganjam. Take, kateri v te stvari ne verjamejo, jih je potrebno za vsako ceno prepričati, pokristjaniti, če pa to ne gre, pa ubiti, pregnati, (na bolj ali manj blag način) sovražiti ali vsaj prezirati.

Religija trdi, da je edino nahajališče Boga v cerkvi (pri oltarju), ki so jo oni zgradili. Nikjer drugje ni mogoče najti Boga, ne v naravi, ne v živalih, ne v sočloveku, niti ne v samemu sebi. Kajti Bog se lahko razodene edino preko ljudi, ki so povezani s Cerkvijo ter delujejo v cerkvi, edino oni so glasniki Boga, zatorej lahko Boga srečam le posredno preko teh ljudi. Malo sicer pomaga tudi, če si kupim kakšen spominek katerega častim kot medij za Boga. Če pa hočem imeti sploh kakšno upanje, da tudi jaz spoznam Boga, moram brezpogojno slediti edini zato pristojni avtoriteti – Cerkvi, kajti to je ena in edina pot do Boga.

Religija ne spozna, kako omejena sta misel in beseda, kako omejeno je verovanje brez lastne izkušnje. Kajti ne glede na to, kako dober je sistem prepričanj (religija) – Budizem/Hinduizem, se preko njega ne da spoznati Boga, kajti ta predstava/misel, ki jo imaš o Bogu je tvoja največja ovira. Preko misli se ne da spoznati Boga, ne da se spoznati bistva življenja, misel ni radostna niti ne ljubi. Misel/beseda brez globljega razumevanja, je le mrtva črka na papirju le mrtev glas, kateri nima energije, ker pa ni energije pa tudi ni moči za globlja spoznanja, za preobrazbo zavesti v končni fazi.

Neverjetno je to, kako ljudje trmasto vztrajajo pri teh sistemih prepričanj, čeprav skozi življenje vidijo, da jim to prav nič ne koristi. Sprašujem se, koliko trpljenje človek še rabi, da opusti ničvredna prepričanja in začne iskati druge poti oziroma se poglobiti. Kako so bile religije ustvarjene je druga pesem, a prav tako zgoraj napisano ne zanika, da v religijah ni nič svetega, da religija nima moči preobrazbe – še kako jo ima, vendar ne taka kot je predstavljena in razumljena v javnosti. Vendar o teh dveh stvareh kdaj drugič.
 

Duhovnost na drugi strani je čisto nasprotje religije. Duhovnost pravi: “Bog je vsepovsod Continue reading

Vloga novodobnega voditelja

Sedaj smo v času, ko vidimo da klasična vloga voditelja ne funkcionira več. To pa predvsem zaradi tega, ker si klasični vodja (starši, šefe, država,..) naloži preveč odgovornosti, kar posledično pomeni, da ostalim vzame to odgovornost. S tem ko nase prevzame odgovornost dobi moč, ostali pa moč izgubijo, ker so jo dali voditelju.

Kaj to vse povzroča lahko vidimo v današnjem pravnem sistemu. Kjer se v ZDA tožijo zaradi tega, ker se je neka gospa poparila z vročo kavo, na embalaži pa ni pisalo, da ne sme piti vroče kave. Take in podobne bedarije se dogajajo. Ni teorije, da z zakonom in napisi opozorimo na vse nepravilnosti in nevarnosti. Je nekaj, čemur se reče zdrava pamet. Vendar če mislimo, da morajo vedno drugi poskrbeti za nas (starši, šefe, država,..), potem smo v globokih škripcih.

Ali pa v zdravstvu. Kdo je odgovoren za posameznikovo zdravje, zdravnik ali oseba sama? Kdo je odgovoren za ozdravitev pacienta, zdravnik ali pacient? Vemo namreč, da k zdravljenju izjemno pripomore pozitivna naravnanost, pacientova lastna angažiranost v času zdravljenja. Do te pa ne more priti, če pacient in zdravnik mislita, da je le zdravnik tisti, ki je EDINI dolžan ozdraviti pacienta.

Neo-voditelj

Več kot očitno je potrebno poiskati nov način vodenja. Tak način vodenja, kjer voditelj ne bo prevzemal preveč odgovornosti nase, kjer jo bo precej pustil tudi ostalim. Tak način vodenja, kjer ostali ne bodo dajali preveč odgovornosti in s tem moči za reševanje problemov voditelju.

Daj človeku ribo in si ga nahranil za en dan. Nauči ga kako se ribe lovi in si ga nahranil za celo življenje.
Lao Tzu

Sicer smo spet v začaranem krogu. Voditelj, ne glede na njegovo etičnost in dobro namernost, si s prevzemanjem odgovornosti napaja moč, ostali pa tako ali tako nočejo biti odgovorni zase, saj je to povezano s krivdo. Continue reading