Tag Archives: realnost

Primarna matrica

Matrica, kot ste opazili je to meni zelo ljuba beseda. Je prispodoba za navidezni svet, za film za katerega mislimo, da je resničen. Matrica je torej navidezni/umetni svet, ki deluje po svojih zakonih in z dejansko realnostjo nima kaj dosti povezave. Govoril sem že o matrici, ki jo izvajajo avtoritete, ter o matrici, v kateri danes živimo – v svojem umetnem svetu, z umetnimi zakoni, odtujeni od naravnih zakonov. A tako kot pri vsaki stvari je tudi z matrico – vse se začne v GLAVI.
 

Primarna matrica je matrica naših notranjih filtrov skozi katere vidimo zunanji svet. Ti filtri delujejo kot projektor v naši glavi, vidimo to, kar nam projecirajo, ne vidimo pa realnega stanja. Ali imamo pozitivni projektor in se delamo, kot da je vse v redu in ni nobenih problemov, ali pa vidimo le probleme in nobene dobre strani – oboje je slepilo.

Ta projektor je tudi POIMENOVANJE in definiranje objektov; damo ime in si delamo utvaro, kot da vemo vse o določeni stvari. Recimo o drevesu; to je hrast, tam je smreka in je taka in taka – znamo vse povedati, analizirati v nulo.. vendar kot pravijo mojstri, na ta način drevesa nismo spoznali, spoznali smo le svoje nalepke. Drevesa nismo začutili, nismo začutili njegovega bitja. Če hočemo priti v stik z drevesom, moramo biti notranje tihi.. Tako kot v VAUUU trenutkih, ko ni drugega kot čudenje, ko se vsi miselni procesi ustavijo.

Skratka, primarna matrica je ta nenehni miselni klepet, ki neprestano razmišlja, poimenuje, primerja, nasprotuje,… Dokler pa je vsa pozornost v glavi, tedaj ni stika z realnim svetom, ni življenja/živosti/energije. Kar pomislite, kdaj se najbolje počutite – kaj se tedaj dogaja v vaši glavi. Adrenalin, alkohol, droge, igrice, ples, petje,..

Pa da ne bo kdo narobe razumel, kot je pogosto pri takih stvareh. Z razmišljanjem in poimenovanjem in definiranjem ni nič narobe, vse to je še kako potrebno. Vendar če je to vse kar človek pozna, če se to dogaja neprestano, potem zmanjka prostora za druge še pomembnejše stvari; mir, ljubezen, ustvarjalnost,.. Že napredni psihologi pravijo, da je nepotrebnega klepeta v glavi več kot 90% – ta klepet pa porabi tudi veliko telesne energije.

 
Kar poglejte, kako je pri enostavnih opravilih – sploh nismo prisotni pri tem kar počnemo; hranjenje, pitje, vožnja avtomobila, sprehod,… Vse delamo avtomatsko, pri hranjenju v popolni odtujenosti od telesa. Samo zato je mogoče, da se nažiramo, kajti iščemo zgolj umske potešitve, pozabimo pa na inteligenco in potrebe telesa. Ampak ker smo izključno v glavi, telesa sploh ne čutimo, dokler res ni preveč ali ne zmanjka hrane in se tako misli za trenutek poležejo.. V nasprotnem primeru, če med hranjenjem ohranjamo stik s telesom, če imamo pozornost tudi na telesu, do nažiranja ne bo prišlo – zelo dobra preventiva.

Ali pa pri izdelkih, storitvah. Ne vzamemo si časa, neprestano hitimo in tako trpi kvaliteta. Miselna usmerjenost je neprestano v prihodnost, in če hočemo hitro priti tja, ne smemo preveč časa posvečati sedanjemu trenutku, realnosti. Ampak realnost je resnična, prihodnost je pa le v glavi.. in ker prihodnost v resnici nikoli ne pride za dolgo, jo neprestano lovimo, nikoli ne moremo počivati.

Vse to izjemno lepo pove tudi Alan Watts v uvodu govora Still the mind:

Oseba, ki neprestano misli nima o ničemer drugem razmišljati kot o misli. Tako izgubi stik z realnostjo in živi v svetu iluzij. Z razmišljanjem mislim na klepetanje v glavi, neprestano in prisilno ponavljanje besed. Ne pravim, da je razmišljanje slabo, kot vse ostalo je koristno v zmernosti; dober služabnik, a slab gospodar. In vsi tako imenovani civilizirani ljudje so postopoma postali nori in samouničevalni, kajti zaradi prekomernega mišljenja so izgubili stik z realnostjo.

To pomeni, da zamenjujemo znake, besede, številke, simbole in ideje z resničnim svetom. Večina od nas bi raje imela denar kot oprijemljivo bogastvo, velika priložnost je za nas nekako pokvarjena razen če ni slikana in brati o njej naslednji dan je bolj zabavno kot prvoten dogodek. To je katastrofa. Kajti kot rezultat zamenjave resničnega sveta narave z golimi znaki, kot so bančni računi, pogodbe,.. uničujemo naravo. Tako smo utesnjeni v svoj um, da smo izgubili svoje čute. Čas je, da se prebudimo.

Seveda je razlika med tem ali mi mislimo, ali pa misli mislijo nas. Na splošno so v naši civilizaciji misleci zelo cenjeni. Vendar res kvaliteten mislec, rabi veliko prostora za svoje misli, veliko miru, kajti če je neprestano v glavi, tako kot je to pri večini, razmišlja le še o konceptih in se izgubi v njih. Zato je možno, da tekom časa teorija popolnoma zgreši dejansko stanje; kajti če je tak teoretik zaprt v izključno v svoj svet in nima stika z realnim svetom, nastanejo iluzije, niti ni prostora za nove, sveže ideje.. Zatorej morata iti teorija in praksa z roko v roki – aktivnost in počitek, mišljenje in miselni počitek (oz .občutenje realnega sveta); eno brez drugega je uničujoče.

Teorije Zarote OZ Alternativna Dejstva

Že samo ime je smešno, paradoksalno. Tako se imenujejo zgolj zaradi tega, ker je uradna razlaga čisto drugačna. Toliko drugačna, da so alternativno razlago poimenovali teorija zarote. S tem, da je dosti teh teorij bolj smiselnih in logičnih, podkrepljenih z dokazi, dosti znanstvenikov raziskuje v tej smeri. Vendar tej dokazi večinoma ne pridejo v javnost, sploh pa ne v masovne medije. Zaradi tega bi jih lahko poimenovali “alternativna dejstva”. Večina jih spada v to kategorijo.

Največja moč uradne verzije je neprestano ponavljanje preko medijev, religije in izobraževalnega sistema. Mi pa seveda temu verjamemo, ne raziščemo, in nismo odprti za drugačne razlage. Slepo verjamemo v dogme. “Saj uradne institucije in mediji nam že ne bi lagali ali na veliko prikrivali resnice.” Vendar v resnici je to edino kar počnejo, saj če bi ljudstvo razmišljalo s svojo glavo in RAZISKOVALO te zadeve, bi ugotovili da je večina stvari nepomembnih, da ne rabimo vojn, potrošništva, lakote, stresa,..

Ni problem toliko da prikrivajo, večina se jih niti ne zaveda kaj počne, delajo pač to kar morajo, kar je dobro za njihov položaj, delajo kar reče šefe. Če bi gledali širše, odprtih glav in raziskovali, se te stvari ne bi dogajale. Ker so popolnoma nepotrebne. A vendar bodo toliko časa tu, dokler tega določeno število ljudi ne vidi. Continue reading

Reakcija na Realnost

Čedalje bolj opažam, da je veliko zavedanja, kaj se v resnici dogaja – da trenutna pot po kateri gre svet vodi edinole v pogubo. Polno težav v zdravstvu, sodstvu, izobraževanju, javni upravi, vojski,.. narašča kriminal, brezposelnost,.. Smešno pa je, da je predstavljeno tako, da večina ljudi obupuje, se pritožuje, a hkrati ne toliko, da bi tudi kaj konkretnega naredili. Ali pa jih je zgolj toliko strah, da se ne upajo nič naredit; konec koncev “bomo v nebesih nagrajeni za trpljenje na zemlji”.

Kakorkoli že, v pogledu “reševanja”, reagiranja na nastalo situacijo, bi ljudi razdelil v 4 kategorije; zgolj okvirno, možen prehod med kategorijami.

  1. se približno zavedajo kaj se dogaja, vendar jim je vse toliko grozno, da raje pozabijo na vse skupaj, če se le da, se na široko ognejo temu in gredo naprej po poteh življenja. Živijo v ignoranci.
  2. se zavedajo kaj se dogaja in to aktivno spremljajo, vendar jih je preveč strah da bi karkoli naredili, oziroma se ne vidijo dosti močne, obupavajo. Eni glasneje, drugi bolj potihoma.
  3. se zavedajo kaj se dogaja, in se lotijo reševanja z vključevanjem v razno razna gibanja, ki načrtujejo spremembe, proteste – večinoma na ne ravno učinkovit način. Njihov moto bi se lahko glasil: “z negativnostjo (jezo, ihto, zaničevanjem,..) do boljšega sveta”. Pa četudi je ta negativnost le v notranjosti. Continue reading