Tag Archives: Religije

Verovati ali ne – oddaja prepojena z modrostmi

polnocni klub verovati ali neTokratni polnočni klub je bil pa eden najboljših v zgodovini te oddaje. Toliko modrih besed in energije na enem kupu še nisem slišal na televiziji.

V gosteh je bil pater Pavle Jakob, kot predstavnik Cerkve, dr. Lev Kreft, kot predstavnik ateizma, Vida Žabot in Marjetka Čas, kot predstavnici novega pogleda na religijo, torej na nek način predstavnici duhovnosti.

Najbolj me je presenetil pater Pavle, kajti kot predstavnik tisočletne religije, je govoril popolnoma v nasprotju, kar sem sam osebno doživljal v domači okolici. Govoril je skorajda tako kot pravi mojstri modrosti, nisem mogel verjeti kaj slišim.. Čeprav če malo pomislim, je kar nekaj takih katoliških predstavnikov, ki zelo lepo govorijo, kako je pa v praksi pa ne vem. Je pa tako kot pri vsaki organizaciji, eni bolj dojamejo nauk, drugi manj.

Tudi Kreft kot predstavnik ateizma je govoril izjemno modro. Različni aspekti, vendar so govorili praktično o isti stvari; vsi imajo vero v otroke, da jim je potrebno “pustiti svobodo” in jih poslušati, imajo vero v povezanost vsega kar je, v ljubezen,..

Nadvse sem bil fasciniran. Velik uspeh, da se tako modro govori po televiziji. Priporočam ogled oddaje – je pa res, da se ne more kosati z Eckhart Tolle-jem in Oprah. Če si oddaje ne boste ogledali, je tule nekaj citatov.
Continue reading

Kaj pomeni večni pekel, večno trpljenje?

Večinoma sprejeta predstava povprečnega kristjana je ta (čeprav po hitrem pregledu biblije nisem našel nič – bom vesel razlage), da živiš to eno življenje, ki odloča o tem, kje boš preživel vso nadaljnjo večnost: v peklu (trpljenje), vicah ali morda v nebesih.

Budisti imajo na drugi strani podoben koncept, s to razliko, da je pri njih v veljavi reinkarnacija (za katero je veliko dokazov). Živiš to življenje in če nisi “dovolj dobro opravil naloge,” se ponovno rodiš v življenje na Zemlji. Za budiste pa velja DUKKHA, prva od štirih plemenitih resnic, ki pravi, da je življenje (podvrženo) trpljenju – to lahko enačimo z izvirnim grehom pri krščanstvu (rodimo se v svet, ki je že podvržen neki “začetni napaki”).

Če nisi dovolj dobro opravil naloge v tem življenju, ki pomeni oz. je podvrženo trpljenju, si obsojen na ponovno rojstvo na tem planetu, ker pa je življenje podvrženo trpljenju, si na ta način prisiljen živeti v večnem trpljenju (z občasnimi prebliski užitkov) – vse dokler nisi odrešen po krščanskem nauku oz. ne dosežeš konca trpljenja po budistično.

V budizmu imaš torej priložnost, da morda v naslednjem življenju dosežeš konec trpljenja, pri krščanstvu pa je ta nauk malo po svoje interpretiran, vendar v svojem bistvu govorita oba o popolnoma enaki zadevi. Če še drugače povem, “večni pekel” po budistično pomeni večno reinkarniranje v trpeče življenje na Zemlji. To je torej eden ob pokazateljev, da se religije razlikujejo le na površju, v svojem bistvu so pa enake – ene bolj, druge manj.
Continue reading

Duhovnost VS religija

Mnogi so odraščali v krščanskih družinah ter kmalu, zaradi samostojnega mišljenja, spoznali, da je verjetje, ki jo uči in zahteva krščanstvo neumnost. Veliko je nelogičnih stvari, nesmiselnih prepovedi in omejitev, ki – na primeru naših babic in dedkov vidimo – da ne služijo v dobro človeka tako kot bi si morda kdo predstavljal. Zaradi vsega tega se je večina zatekla k znanosti, evolucijski teoriji in ateizmu. Na boga, neko višjo inteligenco, je večina čisto pozabila in jo ovrgla – vsaj zavestno. Tako kot slepa religija, tudi ta skrajnost človeku in njegovemu razvoju dokaj malo koristi – strah (predvsem pred smrtjo), nenehna potreba po več, veliko stresa in posledično čedalje več bolezni, če naštejem zgolj nekaj pokazateljev. Nekaj ključnega smo pozabili, to je jasno.

Če se vrnem k religiji, kaj sploh pomeni ta beseda v vsakodnevni rabi? Religija je nek nek SISTEM PREPRIČANJ, v katerega je potrebno brezpogojno verjeti, vsak dvom je napad na Boga samega, zatorej nezaželjen in preganjam. Take, kateri v te stvari ne verjamejo, jih je potrebno za vsako ceno prepričati, pokristjaniti, če pa to ne gre, pa ubiti, pregnati, (na bolj ali manj blag način) sovražiti ali vsaj prezirati.

Religija trdi, da je edino nahajališče Boga v cerkvi (pri oltarju), ki so jo oni zgradili. Nikjer drugje ni mogoče najti Boga, ne v naravi, ne v živalih, ne v sočloveku, niti ne v samemu sebi. Kajti Bog se lahko razodene edino preko ljudi, ki so povezani s Cerkvijo ter delujejo v cerkvi, edino oni so glasniki Boga, zatorej lahko Boga srečam le posredno preko teh ljudi. Malo sicer pomaga tudi, če si kupim kakšen spominek katerega častim kot medij za Boga. Če pa hočem imeti sploh kakšno upanje, da tudi jaz spoznam Boga, moram brezpogojno slediti edini zato pristojni avtoriteti – Cerkvi, kajti to je ena in edina pot do Boga.

Religija ne spozna, kako omejena sta misel in beseda, kako omejeno je verovanje brez lastne izkušnje. Kajti ne glede na to, kako dober je sistem prepričanj (religija) – Budizem/Hinduizem, se preko njega ne da spoznati Boga, kajti ta predstava/misel, ki jo imaš o Bogu je tvoja največja ovira. Preko misli se ne da spoznati Boga, ne da se spoznati bistva življenja, misel ni radostna niti ne ljubi. Misel/beseda brez globljega razumevanja, je le mrtva črka na papirju le mrtev glas, kateri nima energije, ker pa ni energije pa tudi ni moči za globlja spoznanja, za preobrazbo zavesti v končni fazi.

Neverjetno je to, kako ljudje trmasto vztrajajo pri teh sistemih prepričanj, čeprav skozi življenje vidijo, da jim to prav nič ne koristi. Sprašujem se, koliko trpljenje človek še rabi, da opusti ničvredna prepričanja in začne iskati druge poti oziroma se poglobiti. Kako so bile religije ustvarjene je druga pesem, a prav tako zgoraj napisano ne zanika, da v religijah ni nič svetega, da religija nima moči preobrazbe – še kako jo ima, vendar ne taka kot je predstavljena in razumljena v javnosti. Vendar o teh dveh stvareh kdaj drugič.
 

Duhovnost na drugi strani je čisto nasprotje religije. Duhovnost pravi: “Bog je vsepovsod Continue reading

Pravi pomen (izvirnega) greha

Greh danes standardno pomeni nekaj hudo narobe narediti, toliko hudo narobe narediti, da se je potrebno takoj spovedati najbližjemu duhovniku, sicer lahko za celo večnost pristaneš v peklu. Ampak to je napačna interpretacija, kajti staro-grški izraz za greh je veliko bližje izrazu zgrešiti bistvo, tako kot lokostrelec zgreši tarčo.

Torej nič hudega, le zgrešil si bistvo, bistvo svojega obstoja, bistvo življenja na Zemlji. Zgrešeno bistvo pomeni živeti v strahu in poželenju, neskončna psihološka lakota po več, delitev na moje in tvoje, ločevanje na naše in njihove, nenehno pritoževanje in godrnjanje, identifikacija s stvarmi, telesom, vlogami, mislimi. Lahko rečemo, da se to med drugim kaže v sedmih smrtnih grehih: napuhu, pohlepu, pohoti jezi, požrešnosti, zavisti in lenobi. Seveda pa se kaže še v marsičem drugem, recimo potreba po (pre)moči, strah da bom nadvladan in potreba po nadvladi drugih. Če povemo bolj strokovno, zgrešeno bistvo življenja pomeni živeti pod diktaturo ega.

To ni neka znanost, kajti če vsak sam pogleda vase, vidi, da mu tak način bivanja ne prinaša nič dobrega, da v notranjosti v resnici trpi. A le redki so dosti pogumni, da si to priznajo in se odločijo iskati rešitve – oziroma so v to primorani. Drugi pa so na žalost navajeni potrpeti, navajeni prenašati muke celo življenje, brez da bi iskali rešitve. Konec koncev bodo za to nagrajeni v nekem oddaljenem prostoru, nebesih.

Izvirni greh

Živeti pod diktaturo ega je izvirni greh. V bibliji piše, da sta Adam in Eva jedla iz drevesa spoznanja (genesis 3:5), spoznala sta “dobro in hudo.” Z drugimi besedami povedano, rodilo se je razmišljanje in verjetno zelo kmalu, sta se identificirala s tem glasom v glavi ter tako pozabila na svojo pravo neskončno naravo. Rodil se je ego z vsemi svojimi posledicami.

Česarkoli se bomo lotili, če se ne bomo rešil izvirnega greha, bom vedno ustvarjal isto zlo, iste probleme, isto zgrešeno delovanje. Continue reading

Smrt in vstajenje

Marsikdo v zahodnem svetu ob tem pojmu pomisli na Jezusa, “ko je umrl na križu in tretji dan od mrtvih vstal.” To je najbolj znana podoba ob tej besedni zvezi, fizična smrt in fizično vstajenje.

A nič ni dlje od resnice. Smrt in vstajenje je standardni mitološki motiv, uporabljen tudi v veliko današnjih filmih. Ne gre tu toliko za fizično smrt, kot za psihološko smrt starega načina videnja sveta ter vstajenje v novo spoznanje, novo dojemanje resničnosti. Ponavadi je to smrt ega, predvsem strahu in poželenja, ni pa nujno. Strah in poželenje sta največja ovira za resnično svobodo človeka. Strah, da mi bo zunanji svet nekaj ključnega odvzel, ter poželenje, da me bo zunanji svet izpolnil. Oboje skupaj sestavlja tako imenovano podganjo dirko, ki nas zasužnji vse dokler ne dosežemo spoznanja.

Najbolj tipičen primer smrti in vstajenja oz. rojstva novega življenja, je smrt in vstajenje lika Evey v filmu V for Vendetta (V kot maščevanje). Ko se Evey znajde v zaporu, jim noče ničesar povedati, tudi za ceno lastne smrti. Na dan svoje usmrtitve izve, da je bila vsa scena zrežirana od kolega V-ja. Ob tem spoznanju jo najprej groza, potem pa se vanjo naseli mir, kajti premagala je smrt samo in zato se rodi kot nova oseba tako rekoč. Njeno vstajenje na voljo v tem izseku.

V Fight Clubu (Klub golih pesti) in v The Devil’s Advocate (Hudičevem odvetniku) ego umre čisto na koncu, v Peaceful Warrior (Miroljubni bojevnik) se ego vrže iz vrha cerkvenega zvonika. V Matrici se Neo ponovno rodi, ko ga Smith ubije. Smith doživi vstajenje, kajti lahko se kopira. Ravno tako doživi smrt in vstajenje Morpheus, saj se v drugem delu precej dobro upira veliko izboljšanim agentom.

Smrt in vstajenje (ali ponovno rojstvo) je torej stvar vsakega posameznika, vsak sam mora umreti za egom, če res hoče živeti svobodno življenje, če se hoče vrniti v preprostost/nedolžnost (innocence). Continue reading

Zeitgeist (Duh časa) – Dan Z (Z-Day)

zeitgeist - dan zRevolucija je ZDAJ…
in začne se s teboj.
Je individualna in
je revolucija duha.

Kot nekateri že veste, bo na 15. marca 2008 množično svetovno predvajanje Zeitgiest-a, tudi na nekaterih javnih mestih v Sloveniji (seznam odspodaj). Kot že v komentarju na Duh časa rečeno, naj bo to motiv za nadaljnje raziskovanje, prvi del pa naj vas ne zmede preveč.

Ali je bil Jezus res človek ali ne niti ni bistveno, bistveno je, da imajo njegove besede izjemno težnost, kajti tudi današnji modreci ga precej citirajo. Nedvomno tudi obstaja neka višja sila, ki nas vodi in v zelo veliko pomoč je človeku, če ve, da se lahko na to zanese. Nasprotno je brez tega vodstva lahko precej izgubljen. Veliko ljudi namreč govori o tem, da jim je pomagala neka skrita roka. Ko se ozrejo nazaj v svoje življenje, pravijo, da nič ni bilo naključje. Eden takšnih je tudi Steve Jobs. Religije so zelo škodljive in imajo s pristnimi nauki Jezusa recimo zelo malo skupnega, to je dejstvo, vendar beg v ateizem je pa druga oblika skrajnosti.

Ravno zgoraj našteta razloga sta vzrok, zakaj se mi je Zeitgeist malo zameril in zaradi tega nisem o tem dnevu napisal že prej. Če je človek na to pozoren, je Zeitgeist odličen dokumentarec in zelo je potrebno, da se taka informacija širi naokoli. Continue reading

ZeitGeist – Duh časa

Zeitgeist - Duh ČasaRevolucija je ZDAJ…
in začne se s teboj.
Je individualna in
je revolucija duha.

Zeitgeist (Duh Časa) Fenomenalen povzetek vsega dogajanja v svetu in kaj stoji za tem. Ker je dolg le 116 minut pomeni, da je tudi zelo zelo strnjen, zatorej naj služi kot zelo dobra odskočna deska, ne pa kot dogma. Odlično je, da so taki filmi odzunaj in da imajo tako veliko gledanost (je med najbolj gledanimi videi na googlu), kar dokazuje le to, da se ljudje prebujamo. Poleg tega so celo slovenski podnapisi na voljo. So tudi direktno integrirani v google video.

Vse v dokumentarcu je zelo dobro, rad pa bi opozoril na nekaj stvari, ki so lahko napačno razumljene ali hitro spregledane.

Najboljša zgodba vseh časov

Prvi del je napad na RELIGIJE na primeru zahodnjaške religije – krščanstva. Religije si zaslužijo to, saj so povzročile daleč največ škode človeštvu. Poleg tega so osnovane na neki astrološki zgodbici, ki je zaradi večje zanimivosti uprizorjena z besedami. Hecno pa je, da so te zgodbice vzeli kot dejstva, jih jemali DOBESEDNO in ne metaforično. Ob tem si je dobro zapomnit, da Cerkev uradno nasprotuje astrologiji, med tem ko najvišji vrh Cerkve dobro ve o čem se gre.

Vendar če je človek preveč površen dobi občutek, da prvi del nagovarja k ATEIZMU. Če Jezus ni obstajal, če Horus ni obstajal, to kvečjemu pomeni, da so imeli ljudje (vsaj nekateri) ogromno znanja in vedenja o vsem tem že v tistih časih – 3000 pr.n.š in še dlje nazaj v zgodovino. Saj večina besed Jezusa ima smisel, so zelo temeljite in globoke, vendar jih je potrebno pravilno razumet; METAFORIČNO in ne dobesedno. Kasnejši modreci, za katere pa je dokazano da so živeli in še danes živijo, govorijo o istih stvareh z malenkost drugačnimi besedami. Nauk Jezusa je torej pristen, o tem ni dvoma – vendar je metaforičen in ne dobeseden. Continue reading