Tag Archives: sprejemanje

Sprejemati in hkrati videti napake

Nikoli ne vidim, kaj je bilo narejenega; vidim samo, kaj je še potrebno storiti.
Buddha

O sprejemanju ali prijateljskem odnosu do tega kar je v tem trenutku (eni temu pravijo umetnost dovoljevanja) sem že kar nekaj govoril. Ob tej besedi ima veliko ljudi probleme, kajti misli, da to pomeni, da ne smeš nič narediti, da ne smeš videti nobene napake. V stilu, ali je kozarec na pol polen ali na pol prazen?

Eni so optimisti, drugi so pesimisti. Ali gledaš na življenje s svetle plati, ali gledaš na življenje s temne plati. Nekateri potem mislijo, da če gledaš na svetlo plat, moraš vse videti pozitivno. Ni prostora za ovire, ni prostora za kritiko, ni prostora za dvome. Kajti vse je tako ali tako pozitivno. Nič ne rabiš spreminjati, izboljševati, narediti kaj boljšega, kajti vse je že tako, kot mora biti, nikjer nobene napake, vse teče kot namazano. Če kdo izrazi kakšne dvome, ga takoj označiš za človeka temne plati, za večnega pesimista.

A velikokrat tak način pripelje do trenja v človeku, kajti globoko v sebi čuti, da nekaj ni v redu. To je podobno kot imajo kristjani (in tudi v drugih religijah in duhovnosti) problem, ker morajo nositi masko dobrega človeka, čeprav imajo tudi obdobja jeze, katera si potem ne priznajo in jih zato potlačijo – kar pa slej ali prej izbruhne..

Sprejemanje in gledanje na življenje s svetle plati nima nobene povezave s prikrivanjem negativnih stvari. Še vedno vidiš negativne stvari, stvari, ki jih je potrebno narediti drugače, vendar kljub temu ohranjaš pozitiven in prijateljski odnos od tega trenutka in s tem do Življenja.

To pa je marsikomu nerazumljivo in nemogoče udejaniti. Kako imamo lahko prijateljski odnos do vojne, izkoriščanja ljudi, živali, narave..? Lahko se delam in slepim da to ne obstaja in živim svoje življenje naprej, kot da se nič ni zgodilo, to gre. Ne morem pa v oči pogledati tem grozodejstvom in jih hkrati sprejeti, ohraniti svoj center, ohraniti prijateljski odnos do Življenja. Ampak ravno to je umetnost, ravno to je najvišja vrlina, videti in ohraniti svoj mir. Lahko uporabim še drugo besedo, to je razumevanje, ali kot Jezus pravi: “Odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.”

Tako ali tako pa vse kar je narobe v tem svetu, vsa svetovna in osebna tragedija izhaja izključno iz človeškega stanja zavesti. Iz človeške zaplezanosti v umu, v človeški odtujenosti od Življenja. Če so človeški, in ker sem jaz tudi človek, pomeni da so tudi v meni. Torej lahko ves problem zreduciram na moj odnos do svojih notranjih procesov. Kako lahko torej jaz živim z vsemi temi negativnimi čustvi, z vso to odtujenostjo in agonijo, kako jih lahko hkrati zaznam, jim pogledam v oči ter ostanem v stanju sprejemanja, v prijateljskem odnosu do teh čustev – če pa mi povzročajo močno nelagodje? Kako lahko vse to storim in ohranim svojo pozitivno samopodobo, svojo samozavest, svoje dostojanstvo?

Videli in neštetokrat smo že izkusili, da izogibanje, potlačevanje ali upiranje ne prinese nobene dolgoročne rešitve. Je torej možno, da jih opazim in se jim ne upiram, da jih s svojim mečem pozornosti/prisotnosti razsekam? Ali pa morda, da te negativne misli vsaj raziščem, jih postavim pod drobnogled in pogledam kaj se skriva za njimi? Sem to sploh že kdaj storil? Sem pri tem vztrajal?

Sprejemanje – 4 pogosto zgrešene interpretacije

Nič ne moremo spremeniti, dokler tega ne sprejmemo. Obsojanje ne osvobaja, ampak zatira.
Carl Gustav Jung

Veliko je govora o sprejemanju, še več je pa napačnih interpretacij tega pojma. Sprejemanje (acceptance) ne pomeni nič drugega, kot to, da v polnosti sprejmem ta trenutek takšen kot pač je. Ne glede na to, kakšna je manifestacija tega trenutka, če je “dober” ali “slab”, dejstvo je, da ga ne morem spremeniti, nihče ga ne more spremeniti.

Poglejmo 4 napačne interpretacije:

  1. Upiranje prinese boljše rezultate.” Če se situaciji upiram, kar smo počeli do sedaj, lahko vidimo, da naredimo (na dolgi rok) le še več škode sebi in okolici. Upiram, jo obsojam, zanikam, se delam da tega ni, si zatiskam oči, preziram, kolnem, se jezim,.. vse to naredi nastalo situacijo le še slabšo. Svojo energijo, ki bi jo lahko uporabil za soočenje z nastalo situacijo izgubljam v neplodnem upiranju, pritoževanju.

    Eden boljših primerov je, če si predstavljate človeka, ki se do ramen znajde v blatu. Bolj ko se bo upiral, pritoževal, zatiskal oči, preklinjal,.. več energije bo porabil za neplodno pritoževanje, svojo situacijo verjetno tudi fizično še nekoliko poslabšal, sploh pa mu ostane manj energija za reševanje nastale situacije. V trenutku, ko bo pa sprejel ta trenutek takšen kot pač je, bo začel iskati rešitve. “Ok, tu sem se pač znašel, kaj lahko sedaj naredim?” Ali pa če si predstavljate direktorja nekega podjetja, kjer se zgodi neka huda napaka. Je pritoževanje, zanikanje, norenje, valjenje krivde na ostale smiselno, pripomore k reševanju nastale situacije?

    Izkušnje kažejo, da je upiranje kot znak moči velika zmota. Upiranje še nikoli ni nič rešilo, le stres povzroča meni in okolici. Pod upiranje bi lahko dali tudi vse te vojne; vojna proti terorizmu, katera je ustvarila še več terorizma; vojna proti drogam, katera je povzročila prodajo le te; vojna proti revščini, ki ljudi pahne še v večjo revščino,…..

  2. Sprejemanje pomeni nedelovanje, upiranje prinese moč in akcijo.” Kakšno kvaliteto ima ta akcija, kako uspešna je taka akcija? Res je, da je to pogosta interpretacija v naši družbi. Mislimo, da je edino, kar daje moč za neko akcijo upiranje, pritoževanje, negativnost. Na nek način je to povezano s tem, ker nekaj časa situacijo (zunanje) sprejemamo, prenašamo, čeprav nas od znotraj razžira, potem ko mi pa končno dopizdi pa znorim ter naredim, kar je potrebno narediti. Takšne akcije imajo sicer neko moč, vendar niso kvalitetne na dolgi rok. In ta moč ni nič v primerjavi z močjo sprejemanja. Continue reading

Hlapčevsko sprejemanje

Na splošno se v duhovnosti veliko govori o sprejemanju, o sprejemanju ljudi in situacij takšne kot so. Marsikdo bi si mislil, da je to ravno tisto, kar počne.

Hodim v službo, ki jo ne maram, ampak jo očitno sprejemam, saj bi jo drugače že zdavnaj zapustil. Doma gledam partnerja, ki mi pije živce, a nikoli nič ne rečem in vse požrem. Gledam naše politike kako se razdajajo, a naj bo, mogoče pa bo na koncu le kaj dobrega ratalo iz tega dreka.. Ja, veliko stvari sprejemam, nisem pa vedel, dokler nisem bral zbudise.net, da je to ena izmed najvišjih duhovnih vrlin.

Tipično sprejemanje hlapca. Na zunaj sprejema, znotraj ga pa trga. Čudežno je, kako se človek hitro navadi na to kar mu je ponujeno, kako hitro nič ne naredi, čeprav ve, da nekaj ni v redu, čeprav ga v notranjosti trga.

Še malo višji davki, še malenkost dražje cene, še malenkost več birokracije, še malenkost več zastrupljene hrane, še malenkost več,.. “Ah, saj to ni tako veliko, saj se je le malenkostno poslabšalo, lahko bi bilo še hujše. Sicer pa, kaj pa jaz morem, saj nič ne pomenim v Sloveniji, še manj v Evropi.” Ampak ta malenkost se dogaja že vsaj 15 let.. Pa so mi rekli, da je človek inteligenten, da ima nekaj, čemur se reče spomin in zdrava pamet. Continue reading

Smiselnost ideje Novega, boljšega sveta

Sprehajam se po Ljubljani in gledam vse te zasanjane ljudi, ter se sprašujem, če bo sploh kdaj mogoče imeti raj na Zemlji, nova doba in vso to sranje. Ali je to sploh mogoče imeti na tem svetu? Za malo časa me pomiri misel, da se kar precej ljudi ukvarja z duhovnostjo, 7% naj bi bila kritična masa (140 tisoč Slovenk in Slovencev), a me spet obda obup, ker je to zelo plitva duhovnost, še vedno močno pod vplivi ega.

Ob vsem tem se sprašujem ali je bilo sploh kdaj mišljeno, da bi imeli raj na Zemlji? Ali je to zgolj neka izmišljotina, ki si jo izmislili ljudje, ki lajšajo svoje bolečine. Namesto nebes po smrti so si izmislili boljši svet v prihodnosti, ter vsak po svoje deluje v tej smeri. Nekateri pri tem niti ne izbirajo sredstev.

Potem se pa spomnim vseh misli mojstrov modrosti v stilu; “vse v redu“, “vsi ljudje so v redu taki kot so“, “vsi ljudje smo enaki“, “nihče ni višji od drugega, ker smo konec koncev vsi izraz ene božanske energije.” Če torej obsojam katerega koli izmed teh ljudi, obsojam vso stvarstvo, obsojam to božansko ustvarjalno iskro.
 

In ravno to se mi zdi smisel vse te igrice, ki se ji reče življenje. Ne da bomo ustvarili popolni svet, kjer bo vsem luštno, vendar da preko vseh teh preizkušenj in pasti človek uspe najti svojo notranjo mirnost in posledično harmonijo z vsem okoljem. To pomeni ne tlačiti druge v drek, da uspeš, ne obsojati drugih, ne bežati od sveta v jame in gore, ne obupavati.

Karkoli človek že počne, naj ne bo smisel za dosego cilja, vendar izpolnjujoče že samo po sebi. Torej če vodim tečaje ali pišem tekste, to počnem zaradi sebe, ker me to izpolnjuje in ne zaradi nekoga drugega, da ko bo pa več takih bo pa srečnejši in boljši svet – karkoli že to pomeni. Če pa se kdo najde v tem pisanju, in je pripravljen prisluhniti je pa toliko bolje. Continue reading

Odpusti Jim, Saj Ne Vedo Kaj Delajo

Kaj sploh je odpuščanje, kakšno stvar odpuščam, kako pride do tega? Ponavadi se nekaj more zgodit, nek dogodek, ki nas na tak ali drugačen način PRIZADANE. Seveda more bit nekdo kriv za ta dogodek, in to absolutno nismo mi sami. Na tistega drugega zvalimo vso krivdo in pričakujemo, da se bo opravičil.

Ali pa se celo zgodi, da se tisti drugi opraviči, vendar nismo pripravljeni sprejet opravičila. “Vrnemo milo za žajfo.” Ko je to storjeno, smo približno zadovoljni. Vendar tedaj je druga oseba prizadeta in nam ona vrne “žajfo za milo” – rodi se sovraštvo.

S časom zaradi takšnih in drugačnih razlogov mogoče vidimo, da to ne pelje nikamor in smo pripravljeni na spravo. Kako resnična in globoka je ta sprava, to pobotanje, je drugo vprašanje. Vendar dejstvo je, da resnične sprave ni brez globljega razumevanja. Brez razumevanja, kaj se dogaja z osebo, ko stori napako, ko povzroči hud dogodek. Brez tega RAZUMEVANJA je vse le kozmetično.

Potlačitev čustev

Od ljudi, ki povzročijo hujše dogodke, dostikrat slišite, da jih je neka sila prevzela in da sploh ne vedo kaj so počeli. Nihče tega ne stori zanalašč. Zametke tega lahko vidimo že v vsakodnevnem življenju, ko nam zgodi nekaj, kar se “ne bi smelo.” Pogostoma obtožimo nekoga, kot da nam je to storil namenoma. Continue reading

Reakcija na Realnost

Čedalje bolj opažam, da je veliko zavedanja, kaj se v resnici dogaja – da trenutna pot po kateri gre svet vodi edinole v pogubo. Polno težav v zdravstvu, sodstvu, izobraževanju, javni upravi, vojski,.. narašča kriminal, brezposelnost,.. Smešno pa je, da je predstavljeno tako, da večina ljudi obupuje, se pritožuje, a hkrati ne toliko, da bi tudi kaj konkretnega naredili. Ali pa jih je zgolj toliko strah, da se ne upajo nič naredit; konec koncev “bomo v nebesih nagrajeni za trpljenje na zemlji”.

Kakorkoli že, v pogledu “reševanja”, reagiranja na nastalo situacijo, bi ljudi razdelil v 4 kategorije; zgolj okvirno, možen prehod med kategorijami.

  1. se približno zavedajo kaj se dogaja, vendar jim je vse toliko grozno, da raje pozabijo na vse skupaj, če se le da, se na široko ognejo temu in gredo naprej po poteh življenja. Živijo v ignoranci.
  2. se zavedajo kaj se dogaja in to aktivno spremljajo, vendar jih je preveč strah da bi karkoli naredili, oziroma se ne vidijo dosti močne, obupavajo. Eni glasneje, drugi bolj potihoma.
  3. se zavedajo kaj se dogaja, in se lotijo reševanja z vključevanjem v razno razna gibanja, ki načrtujejo spremembe, proteste – večinoma na ne ravno učinkovit način. Njihov moto bi se lahko glasil: “z negativnostjo (jezo, ihto, zaničevanjem,..) do boljšega sveta”. Pa četudi je ta negativnost le v notranjosti. Continue reading