Tag Archives: sprememba

Resnični vir Ljubezni

Inspiracijo za ta post sem dobil, ko sem videl kolegovo sliko na mobitelu – seveda od njegove punce. Verjamem, da je tudi pri vas podobno. Mobitel, računalnik, denarnica,.. mogoče še kje.

Kaj hočete s tem povedat? Da ljubite svojega partnerja, ljubite ga bolj kot vse na svetu? Celo bolj kot samega sebe? Pri večini je odgovor DA. “Svojega partnerja ljubim bolj kot samega sebe. Kako pa naj bi bilo drugače? Konec koncu vsi tko počnejo.” Res je, vsi tako počnejo. Pa se zavedate posledic tega dejstva, da svojega partnerja ljubite bolj kot samega sebe.

Jaz tebe, ti mene

Hrepenite po ljubezni, vso svojo ljubezen pa črpate od partnerja. Partner prav tako hrepeni po ljubezni, vso svojo ljubezen črpa od vas. Ljubezen, svoje življenje, svoje želje,.. vse ste prenesli na partnerja in partner na vas. Tudi jezik je temu primeren, “moja ljubezen”. Jaz ljubim tebe, ti boš ljubil mene, zmenjeno.

Pogodba lepo deluje, ko sta partnerja zaljubljena, dokler to traja. Ko pa začne ljubezen popuščat, ko se začnejo odkrivat napake, pa nastanejo problemi. Partner vam ne daje več ljubezni, vi ne dajete ljubezni partnerju. S časoma se razideta. Kdo te bo sedaj ljubil? Tvoja ljubezen je odšla, partner jo je vzel s seboj. Continue reading

Vsega se zavedam, kaj pa ostali?

Ta vprašanje se pojavlja pri mnogih in je zlo pomembno vprašanje. Ob miselnem vzorcu na to temo sem prišel do cel kup napotkov, a večinoma so vsi usmerjeni na posameznika. V smislu, najprej spremeni sebe, vse ostalo sledi. Ampak vsi ste že na tej stopnji, zato tu ne bom pisal o tem.

Na stopnji, kjer ste premagali strahove in poželenja (fear & desire), vaša sreča ne temelji na zunanjem, težko vas zunanje okoliščine vržejo s tira, šli ste preko svojih mehanizmov al pa se jih vsaj zavedate ko nastopijo, znate cenit sedanji trenutek, si vzamete čas zase in za najbližje, živite dokaj umerjeno življenje, se zavedate kaj povzroča potrošništvo, kako poteka manipulacija,..

Vse to ste že spoznali, kaj sedaj?

Čakanje

Naredite lahko edino to, da živite svoje življenje tako, kot ste si ga zadali, ob tem pa ste zgled za okolico. Čakanje na nek način. Sem pa tja še kaj rečete, kaj poveste, se udeležite kakšne akcije in to je v večini to. Več ni potrebno, niti ni možno. Ker nekoga silit, obsojat, krivit,.. ne gre.

Da se bo na svetovnem nivoje kaj spremenilo je v večini potrebno čakat, bit potrpežljiv. Seme je posajeno, sedaj je potrebno skrbet in negovat zemljo, da bo seme prišlo na plano, bit skrben in ljubeč in ZAUPAT, da nekaj bo iz tega. “Čakat” je potrebno, da se kritična masa nabere, potem bo šele prišlo do večjih svetovnih premikov.

Do takrat je pa dosti, da se v okviru svojega okolja na to pripravljamo, da delujemo v skladu s tem, da obveščamo tiste, ki jih zanima. Da smo svetilnik na nek način, vsak po svoje, vsak na svoj način. Continue reading

Tudi TRPLJENJE ima NAMEN

V zadnjih nekaj objavah je bilo toliko govora o trpljenju, da je nujno malo bolj podrobno razložit.

Trpljenje je izmišljotina uma, razuma.

Tako enostavno je to. Trpljenje je zgolj razlika med tem, (a) “kar bi moralo biti”, kar pričakuje razum, in med tem (b) kar je, kar se dejansko zgodi; v preteklosti, sedanjosti ali/in v prihodnosti. Le od tod izvira trpljenje (lažji obliki trpljenja se reče stres), v resnici pa obstajajo zgolj izzivi in preizkušnje.

Primeri preizkušenj, ki ponavadi postanejo trpljenje/stres:

  • Z družbo greš na pico, prideš v gostilno kjer je trenutno za čakat in si ves iz sebe. Zgolj zaradi tega, ker si pričakoval, ker si računal na to, da bo miza prosta. Ker “jest pa že ne mislim tu čakat in zapravljat časa. Kako to, da se glih meni zgodi, da morem vedno čakat.”
  • Na cesti se zgražaš nad vožnjo udeležencev. Dejansko verjameš misli, da “bi morali vsi odlično peljati,” a realnost je na žalost taka, vsi ne vozijo odlično. Zato stres in pritoževanje. Tolikokrat smo že videl take primere, da to ne more bit res, a še vedno verjamemo pravljici, da “bi morali vsi odlično peljat.” Seveda je ta misel nezavedna. Continue reading

Edina prava revolucija je revolucija DUHA

Zanimivo, koliko je govora o spremembi družbe. Vemo kaj vse je narobe, in res je, nekaj se more spremenit. Vendar pot po kateri pričakujemo te spremembe ne prinaša nič obetavnega.

Dosti je novih dobrih predlogov kako spremenit družbo, takih ki gredo do temeljev, kakšni politični sistem rabimo, kakšne ekonomske in socialne spremembe,… Vendar vedno znova pozabljajo zgodovinske nauke. Nauke, iz katerih je razvidno, da zgolj družbene spremembe niso zadosti. Da ne moremo naredit družbene spremembe najprej, nato pa pričakovat, da se bodo posamezniki spremenil.

Zlo dober primer je komunizem. V redu sistem, vendar ljudje niso bil pripravljeni za tak način in ga začel izkoriščat. Konec koncu se vsak sistem spridi, ne glede na to koliko je prfekten. Zato, ker se v osnovi pozablja na ključni element. To pa je posameznik in družba je sestavljena iz posameznikov.

Kaj pomaga odličen šolski sistem, če pa ni ljudi, ki bi to izvajal. Kaj pomaga odličen etični kodeks, če pa tega uslužbenci nimajo v notranjosti. Kaj pomaga bolj prijazna javna uprava, če so ljudje pod stresom. Zato je edini način za resnično spremembo družbe sprememba posameznika, to je duhovna revolucija, transformacija zavesti. Sicer se bomo še naprej vrtel v krogu, še naprej odpravljal le posledice. Continue reading

Reakcija na Realnost

Čedalje bolj opažam, da je veliko zavedanja, kaj se v resnici dogaja – da trenutna pot po kateri gre svet vodi edinole v pogubo. Polno težav v zdravstvu, sodstvu, izobraževanju, javni upravi, vojski,.. narašča kriminal, brezposelnost,.. Smešno pa je, da je predstavljeno tako, da večina ljudi obupuje, se pritožuje, a hkrati ne toliko, da bi tudi kaj konkretnega naredili. Ali pa jih je zgolj toliko strah, da se ne upajo nič naredit; konec koncev “bomo v nebesih nagrajeni za trpljenje na zemlji”.

Kakorkoli že, v pogledu “reševanja”, reagiranja na nastalo situacijo, bi ljudi razdelil v 4 kategorije; zgolj okvirno, možen prehod med kategorijami.

  1. se približno zavedajo kaj se dogaja, vendar jim je vse toliko grozno, da raje pozabijo na vse skupaj, če se le da, se na široko ognejo temu in gredo naprej po poteh življenja. Živijo v ignoranci.
  2. se zavedajo kaj se dogaja in to aktivno spremljajo, vendar jih je preveč strah da bi karkoli naredili, oziroma se ne vidijo dosti močne, obupavajo. Eni glasneje, drugi bolj potihoma.
  3. se zavedajo kaj se dogaja, in se lotijo reševanja z vključevanjem v razno razna gibanja, ki načrtujejo spremembe, proteste – večinoma na ne ravno učinkovit način. Njihov moto bi se lahko glasil: “z negativnostjo (jezo, ihto, zaničevanjem,..) do boljšega sveta”. Pa četudi je ta negativnost le v notranjosti. Continue reading