Tag Archives: telo

Podedovana miselnost o obsojanju vsega naravnega

V objavi o cepljenju se je jasno pokazalo, da ne zaupamo telesu, da dvomimo v njegove sposobnosti. To je del širše doktrine, ki smo jo podedovali. Namreč telo je del narave, dokaj podobni smo živalim poreko telesa. Ker pa je del narave, je po Svetem Pismu (predvsem stara zaveza) zaničevano, obtoževano, potrebno izboljšanja. Kajti vse kar je naravno ni dobro in človek je tu zato, da to popravi.

Bog proti človeku. Človek proti Bogu. Človek proti naravi. Narava proti človeku. Narava proti Bogu. Bog proti naravi. Zelo smešna religija.
Daisetz T. Suzuki

Če pogledamo iz duhovnega vidika, je resnica ravno nasprotna. Najbolj pomembno v duhovnosti je to, da smo tukaj in zdaj, da nismo v preteklosti in prihodnosti, da smo prisotni, osredotočeni na tisto kar trenutno delamo. Razum neprestano bega, a telo je vedno tukaj in zdaj. Ne more biti nikjer drugje kot tukaj in zdaj. Prav tako Narava; kamni, drevesa, cvetlice, živali – vedno so tukaj in zdaj. Vedno so prisotni v tem kar počnejo. Le človek je tisti, ki ima na tem planetu probleme z bivanjem v tukaj in zdaj.

Kdo obsoja?

Bolj točno rečeno, le človeški razum ima probleme s tem (glej Oda razumu), vse ostalo odlično funkcionira. In potem si ta razum drzne napasti telo, eno najpopolnejših stvaritev v naravi. Telo vsebuje 10-100 bilijonu celic, od tega se na vsakih 7 let v celoti zamenjajo, telo se zna samo pozdraviti, opravlja veliko število funkcij vsako sekundo. Predvsem pa če pogledamo možgane, kaj vse se tam dogaja. Tu se postavlja vprašanje, kaj je ločnica med razumom in telesom? Ampak o tem drugič.

Neverjetno naivni smo, ko zaupamo razumu, našim mislimi. Ta isti razum, ki obsoja telo, je isti razum, ki obsoja vse ostalo; obsoja druge razume, obsoja stvari, ni nikoli zadovoljen s tem kar je – “to kar je, ni v redu, je potrebno popraviti, moralo bi biti drugače”, vedno hoče več več več, nikoli ne ljubi, vedno sodi, primerja, analizira, obtožuje. Continue reading

Kaj boste storili če..

..vse PROPADE? Če cilj, za katerega tako dolgo garate, ne bo dosegljiv?

Tema je nadaljevanje principa “POT je CILJ.” Če na hitro ponovim, zelo pomembno je delat nekaj kar te veseli, na način, ki te veseli, saj smo večino časa tako ali tako na poti. Na cilju preživimo izjemno kratek čas, za povrh vsega nam pa ta ponavadi ne prinese izpolnitve, zato smo že v lovu za naslednjim ciljem. Ujamemo se v začarani krog, divjamo in divjamo za vedno novimi cilji, ki nam bodo mogoče pa le prinesli dokončno srečo, mir, izpolnitev.

To je neumno samo po sebi, obstaja pa še en zelo pomemben dejavnik. Kaj če vse PROPADE? Kaj če cilja, zaradi katerega je bilo toliko ODREKANJ, TRUDA in TRPLJENJA ne boste nikoli mogli doseči (zaradi kakšnega nepredvidljivega dogodka)? Kaj boste potem naredili?

Če športnik cele dneve trenira, in vse kar mu je pomembno je cilj, kaj bo potem, če doživi neko nesrečo, če bo drugi boljši od njega. Kar ni tako redek pojav? Kaj bo storil potem? Vse je bilo zaman, vsi treningi, vsa odrekanja,.. Seveda so naučeni, da o tem ne razmišljajo, vendar je vseeno v podzavesti, nek strah, ki je vedno prisoten. Continue reading