Tag Archives: trpljenje

Zen metode na globalnem nivoju

Če se hočeš nečesa znebiti,
moraš najprej dopustiti, da se razcveti.
Lao Tzu

Ljudje smo ovce, radi ubogamo in sledimo, težko razmišljamo s svojo glavo,.. Zaupati samemu sebi, poiskati svoj lasten vir, biti sam svoja avtoriteta,.. vse to se zdi nemogoče, celo bogokletno za marsikoga. Pa vendar če bi bili iskreni do samega sebe, bi lahko videli, da ravno po tem hrepenimo. Dobimo sicer nekaj tolažbe in zavetja v skupini/organizaciji, a nekaj bistvenega manjka kljub vsemu. A vendar je to pot evolucije zavesti, v katero smo namenjeni, kar je tudi nujna, če hočemo kot človeštvo sploh preživeti nadaljnjih ne več kot 10 let.

A je za mnoge v tem trenutku (6. junij 2008) to prezgodaj, radi bi še spali. Navajeni so na svoje trpljenje, na svoje životarjenje, in zato jim ni nič hudega, navajeni so potrpeti. Nekateri jih sicer budijo, a se ne dajo, hočejo spati. Kaj bi spečega človeka pripravilo do tega, da se prebudi?
 

Z lepo besedo gre zelo težko, sploh pri močni osebnosti, pri močnem egu. Kljub vsem stiskam ne vidi jasno, je vase zaverovan, njegova resnica je edina možna, zaprt je za novosti,.. tako da enostavno presliši tisto, kar se ne ujema z njegovo podobo resničnosti. Če recimo pogledamo duhovne nauke, ki so bili skozi vso zgodovino in so še danes še bolj številčni, je kljub vsemu precejšnja večina slepa za to.

Kaj potem še ostane? Če ne gre z lepa, pa z grda. Ostane omejevanje, tlačenje v škatlico, čedalje več stresa, čedalje bolj neprimerno okolje, čedalje več naravnih katastrof, čedalje več kriminala,… skratka, čedalje več trpljenja, ki mora priti do te mere, da človek ne more živeti več s samim seboj, ne more več biti navajen na to trpljenje – šele takrat je pripravljen na spremembe, na nove poti. Veliko ljudi se je prebudilo na tak način.

In če pogledamo današnji svet se ravno to dogaja. Nekatere stvari same od sebe, druge pa so načrtovane, vsaj neka peščica ljudi na svetu ve zanje, pod kakšnim imenom so znani pa tudi vemo. Sprijaznimo se, če bi čas zavrteli za 15, 20 let nazaj, bi zelo malo ljudi uvideli zunanje norosti, ki niso nič drugega kot manifestacija notranjega stanja. In v stanju 15 let nazaj, bi lahko to igro vodili v neskončnost, pa se ne bi nič spremenilo. Tako pa so se “odločili” (ali karkoli že), da stvar peljejo v ekstrem. Vsak razumen človek pa ve, da se slej ko prej take stvari odkrijejo, če se stvar stopnjuje, vsak človek slej ko prej pride do stopnje trpljenja ali zavedanja, ko je primoran v spremembe.
 

Tu je pa še druga super zadeva. Posameznik v 6 milijardnem svetu lahko naredi kaj malo. Posameznik, v vsej tej korporacijski in medijski nadvladi je nemočen. Na družbo ne more vplivati, vsaj ne toliko, kot bi hotel. Prav tako ne more vplivati na ljudi okoli sebe, ker preveč trdno spijo. Kaj mu torej še ostane? Jah, sebe lahko spravi v red, lahko se obrne navznoter, v duhovne nauke in v sebi najde mir, ki ni odvisen od zunanjih dogodkov. V sebi najde vir, ki mu daje energijo.

Mene pa nihče ne sili, da sodelujem v tej igri, prav nihče. Sam se odločam, sploh takrat, ko vidim te norosti. A lahko se zgodi da me potem jezi, saj me skrbi, kako bo ta manipulacija vplivalo na druge ljudi. Ampak očitno je to za njih edina pot – še več norosti. Premalo za računalnikom, bodi še več; premalo gledanja televizije, glej jo še več; premalo časa v nakupovalnih centrih, preživi tam celi vikend; premalo stresa v službi, če hočeš ostati v službi moraš iti naprej, kar pomeni še več stresa, kar izvoli. Izumirajo čebele, naravne katastrofe, pomanjkanje pitne vode, pomanjkanje čistega zraka, pomanjkanje zdrave hrane, revščina po svetu, drugje pa debelost, vojne zaradi nafte,.. Vsega tega očitno še premalo, človek je navajen potrpeti. Sprašujem se, do kje mora vse skupaj priti, da bo zadostno število ljudi izstopilo iz tega znorelega sistema, ali ga vsaj nehalo hraniti več kot je potrebno za lastno preživetje?

Torej vsa ta svetovna igra ni nič drugega kot priprava na dvig zavesti. Izbrali so edino možno pot, pot omejevanje in trpljenja (arhetip: Jezus na križu). Continue reading

Kaj pomeni večni pekel, večno trpljenje?

Večinoma sprejeta predstava povprečnega kristjana je ta (čeprav po hitrem pregledu biblije nisem našel nič – bom vesel razlage), da živiš to eno življenje, ki odloča o tem, kje boš preživel vso nadaljnjo večnost: v peklu (trpljenje), vicah ali morda v nebesih.

Budisti imajo na drugi strani podoben koncept, s to razliko, da je pri njih v veljavi reinkarnacija (za katero je veliko dokazov). Živiš to življenje in če nisi “dovolj dobro opravil naloge,” se ponovno rodiš v življenje na Zemlji. Za budiste pa velja DUKKHA, prva od štirih plemenitih resnic, ki pravi, da je življenje (podvrženo) trpljenju – to lahko enačimo z izvirnim grehom pri krščanstvu (rodimo se v svet, ki je že podvržen neki “začetni napaki”).

Če nisi dovolj dobro opravil naloge v tem življenju, ki pomeni oz. je podvrženo trpljenju, si obsojen na ponovno rojstvo na tem planetu, ker pa je življenje podvrženo trpljenju, si na ta način prisiljen živeti v večnem trpljenju (z občasnimi prebliski užitkov) – vse dokler nisi odrešen po krščanskem nauku oz. ne dosežeš konca trpljenja po budistično.

V budizmu imaš torej priložnost, da morda v naslednjem življenju dosežeš konec trpljenja, pri krščanstvu pa je ta nauk malo po svoje interpretiran, vendar v svojem bistvu govorita oba o popolnoma enaki zadevi. Če še drugače povem, “večni pekel” po budistično pomeni večno reinkarniranje v trpeče življenje na Zemlji. To je torej eden ob pokazateljev, da se religije razlikujejo le na površju, v svojem bistvu so pa enake – ene bolj, druge manj.
Continue reading

Samomor – res edina pot?

Slovenije je na petem mestu po procentu samomorov med prebivalstvom glede na wiki. Precej strašljivo po eni strani, a pohvalno po drugi.

Strašljivo. Čemu se človek sploh odloči za samomor? Kaj ga vodi v to? O tem je sicer cela znanost, a če pogledamo z laičnega vidika, mora biti tak človek izredno obupan, tako močno, da se odloči za najhujše možno dejanje – ubije samega sebe.

Kajti če je človek v dokaj normalnem stanju, je odločitev da ubije samega sebe zadnja stvar na katero bo pomislil. Še huje je, večina hoče preživeti ne glede na sredstva, samo preživetje je važno, pa četudi to pomeni biti cele dneve na aparatih v pozni starosti ali neprestano pri zdravnikih in na zdravilih. Preživetje je bistveno, tudi če to pomeni žrtvovanje življenja. Čemu se torej nekdo hoče ubiti, medtem ko bo večina naredila vse, da še vedno diha?

Ne da nekdo hoče umreti, pač pa so stiske tako velike, noče bežati in ne vidi drugega izhoda, zato se odloči za povprečnega človeka tako strašno dejanje. Kljub temu, da je to največji možni greh, da bo celo večnost preživel v peklu- vsaj tako uči krščanstvo. Sprašujem se, koliko večja bi bila stopnja samomorov, če to ne bi bil greh..

Po mojem mnenju je moral vsak resno razmišljati o samomoru, vsak, ki se ne slepi, vsak, ki dejanskemu stanju pogleda v oči, vsak, ki ne beži od problemov, od trpljenja. Jaz sem, in tudi večina s katerimi je tema nanesla na samomor, so resno razmišljali o samomoru, s tem da so ti ljudje tudi precej uspešni danes. Očitno mora biti neka milost, ki ni nujno, da je pogojena s strahom pred večnim peklom, neka milost, ki je nekomu iz nekega razloga dana, drugemu pa na žalost ne. Continue reading

Howard Beale, prerok našega časa: ‘Jezen kot hudič’

Tole je brez dvoma eden najboljših odlomkov iz kateregakoli filma. Odlomek govori o tem, koliko smo ljudje pripravljeni potrpeti – tudi za ceno lastnega življenja, četudi potem le preživljamo dneve v agoniji z občasnimi prebliski veselja.

Howard Beale (igra Peter Finch), persona iz filma Network (1976), ima rešitev za to agonijo. Prvi korak je da znorimo, da se zaderemo: “Jezen sem kot hudič in tega ne bom več prenašal!” (I’m mad as hell and I can’t take it anymore.) Ta citat je uvrščen na 19. mesto najboljših filmskih citatov, po izboru AFIja. Beale pravi, da bomo nato gruntali kaj početi glede sedanje situacije, da je najprej potrebno znoreti.

Če je komu odlomek znan, je to zaradi tega, ker je bil uporabljen v Zeitgeist-u (Duh Časa), na koncu drugega dela. Ampak niso pokazali bistvenega dela.

Ko bi le bila danes televizija toliko pametna (zaradi dobička), da bi predvajala take in podobne govore.. Daj na celoten zaslon ali vsaj malo bolj na glas ter uživaj v predstavi:


http://www.youtube.com/watch?v=3lotcXpKByc

“Ni mi treba govoriti, da je slabo. Vsi vemo da je slabo. Depresija ja. Vsi so brez službe ali v strahu pred izgubo službe. En dolar je vreden pet centov. Banke propadajo. Prodajalci imajo puške pod pultom. Nepridipravi so vsepovsod, in temu videti konca. Continue reading

Starodavni Koledar Mayev

Mayi (Maji) so starodavno ljudstvo, ki je živelo na območju današnje Mehike. O njih je znano zelo malo, precej si je nasprotujočih si informacij. Bili pa so izredno natančni astronomi, kot vse starodavne civilizacije. Imeli so celo 22 različnih koledarjev.

Znamenita sta predvsem dva njihova koledarja. Tzolkin, 260 dnevni, in Tun-on (tun = krog), 360 dnevni. Tzolkinov koledar je razdeljen na 13 namenov in 20 vidikov/pogledov na življenje. Uporablja se pri astrologiji in kot alternativni koledar. Čemu 260 in 360 dni se ne ve, je pa to povezano s kozmičnimi energijami, ni vezano na noben fizičen objekt. Za enkrat še ni nič znanega (2005).

Na vsakih 52 tunov so imeli velik praznik. Vsak plamen v celotni civilizaciji so ugasnili za en dan (24 ur). To je tko, kot bi mi izključili vse vire elektrike, do najmanjše baterije. Na 52 tun-ov sta Tunon in Tzolkinov koledar spet prišel na točko kjer sta začela. Predstavljate si kot dva velika zobnika, en z 260 zobci in drugi z 360.

Dokler niso odkrili kamna v K* niso vedeli čemu je Tun-on koledar namenjen. Po odkritju tega kamna pa so ugotovili, da je ta koledar PREROŠKI.

Kaj je posebnega pri tem koledarju:

  • čas meri od nastanka 16.4 milijarde let, pa do 28.okt 2011 oz. 21.dec 2012
  • čas je razdeljen na 9 različnih podzemlji, vsak s svojo znamenitostjo. Vsak od teh podzemelj se še dodatno deli na 13 nivojev ustvarjanja. (V 13. nivoju 9. podsveta je vsebovan cel 8. podsvet, itd.)
  • in še Continue reading

Resnični vir Ljubezni

Inspiracijo za ta post sem dobil, ko sem videl kolegovo sliko na mobitelu – seveda od njegove punce. Verjamem, da je tudi pri vas podobno. Mobitel, računalnik, denarnica,.. mogoče še kje.

Kaj hočete s tem povedat? Da ljubite svojega partnerja, ljubite ga bolj kot vse na svetu? Celo bolj kot samega sebe? Pri večini je odgovor DA. “Svojega partnerja ljubim bolj kot samega sebe. Kako pa naj bi bilo drugače? Konec koncu vsi tko počnejo.” Res je, vsi tako počnejo. Pa se zavedate posledic tega dejstva, da svojega partnerja ljubite bolj kot samega sebe.

Jaz tebe, ti mene

Hrepenite po ljubezni, vso svojo ljubezen pa črpate od partnerja. Partner prav tako hrepeni po ljubezni, vso svojo ljubezen črpa od vas. Ljubezen, svoje življenje, svoje želje,.. vse ste prenesli na partnerja in partner na vas. Tudi jezik je temu primeren, “moja ljubezen”. Jaz ljubim tebe, ti boš ljubil mene, zmenjeno.

Pogodba lepo deluje, ko sta partnerja zaljubljena, dokler to traja. Ko pa začne ljubezen popuščat, ko se začnejo odkrivat napake, pa nastanejo problemi. Partner vam ne daje več ljubezni, vi ne dajete ljubezni partnerju. S časoma se razideta. Kdo te bo sedaj ljubil? Tvoja ljubezen je odšla, partner jo je vzel s seboj. Continue reading

Tudi TRPLJENJE ima NAMEN

V zadnjih nekaj objavah je bilo toliko govora o trpljenju, da je nujno malo bolj podrobno razložit.

Trpljenje je izmišljotina uma, razuma.

Tako enostavno je to. Trpljenje je zgolj razlika med tem, (a) “kar bi moralo biti”, kar pričakuje razum, in med tem (b) kar je, kar se dejansko zgodi; v preteklosti, sedanjosti ali/in v prihodnosti. Le od tod izvira trpljenje (lažji obliki trpljenja se reče stres), v resnici pa obstajajo zgolj izzivi in preizkušnje.

Primeri preizkušenj, ki ponavadi postanejo trpljenje/stres:

  • Z družbo greš na pico, prideš v gostilno kjer je trenutno za čakat in si ves iz sebe. Zgolj zaradi tega, ker si pričakoval, ker si računal na to, da bo miza prosta. Ker “jest pa že ne mislim tu čakat in zapravljat časa. Kako to, da se glih meni zgodi, da morem vedno čakat.”
  • Na cesti se zgražaš nad vožnjo udeležencev. Dejansko verjameš misli, da “bi morali vsi odlično peljati,” a realnost je na žalost taka, vsi ne vozijo odlično. Zato stres in pritoževanje. Tolikokrat smo že videl take primere, da to ne more bit res, a še vedno verjamemo pravljici, da “bi morali vsi odlično peljat.” Seveda je ta misel nezavedna. Continue reading