Tag Archives: Zgodbice

Čarovnik iz Oza

carovnik iz ozaSe še spomnite te stare zgodbice/risanke/filma? Vas zanima kakšen življenjski/duhovni nauk vsebuje?

Zgodba gre v hitri verziji nekako takole. Doroteja je deklica stara okoli 13 let, živi na kmetiji v Teksasu. Tam ni zadovoljna, zato pobegne od doma, a na srečo ne pride daleč, saj jo stari mož s trikom napoti nazaj domov. Ko pride do hiše že močno pustoši orkan, tako da nima druge izbere kot da gre v hišo, kjer pa jo oken spravi v nezavest. Ko se zbudi, hiša čudežno leti z orkanom in kmalu pristane v čudežni deželi Oz.

Kljub očarljivosti se takoj hoče vrniti domov, a kot ji pove čarovnica iz severa, je edina pot, da gre do čarovnika Oz-a. Na poti sreča še Strašilo, ki ga povabi zraven, saj nima možganov. Nato se jima pridružita še Pločevinasti človek brez srca ter Lev brez poguma. Vsi štirje gredo k čarovniku po eno stvar, ki jo rabijo, da bodo srečni od konca svojih dni. A izkaže se, da čarovnik le ni tako radodaren in jim obljubi, da jim bo to eno stvar dal, če mu prinesejo metlo hudobne čarovnice z vzhoda. Četverica ne more verjeti kaj je slišala, vendar nima izbire, zato se poda na to strašno nalogo.

Težavno nalogo s precej sreče uspešno opravijo ter čarovniku prinesejo obljubljeno metlo. Čarovnik je ves začuden, kajti verjetno je mislil, da se niti ne bodo odpravili na tako strašno nalogo. Izkaže se namreč, da je ta čarovnik sploh ni pravi čarovnik in tako ne zna čarati.

Je pa kljub vsemu zadosti moder, da je uvidel, da nikomur nič ne manjka. In res, še posebej Strašilo, ki mu manjkajo možgani, je bilo izjemno pametno na celotni nalogi, bil glavni za izvedbo načrta, Pločevinasti človek je precej sočustvoval, edino pri Levu je bilo malo manj očitno. Tako čarovnik vsakemu podari nek spomin, da se bodo lahko spomnili, da jim nič ne manjka. Strašilu podari diplomo, Pločevinastemu človeku zahvalo ter Levu medaljo časti. Daroteji pa čarovnica s severa pove, da je imela že ves čas moč, da se vrne domov. A prej ji ni povedala zaradi tega, ker ji ona ne bi verjela in zato ne bi mogla tega narediti. Continue reading →

Poučne zgodbice: Ujeti lev

ujeti lev
alexbruda

Lev se je znašel v ujetništvu in pripeljali so ga v koncentracijsko taborišče, kjer je na svoje začudenje našel še druge leve, ki so bili tam že leta, nekateri celo vse življenje, saj so se tam rodili. Kmalu je spoznal družbene dejavnosti levov v taborišču. Povezovali so se v skupine.

Ena skupina se je ukvarjala s socializacijo, druga je prirejala predstave, spet druga se je udejstvovala kulturno in njen namen je bil skrbno ohranjanje navad, tradicije in zgodovine tistih časov, ko so levi živeli v svobodi. Druge skupine so bile religiozne – večinoma so se zbirale da so prepevale ganljive pesmi o džungli prihodnosti, kjer ne bo ograj. V nekaterih skupinah so se zbrali literarno in umetniško navdihnjeni levi, še v drugih revolucionarno usmerjeni – ti so se združili zato, da bi kovali zaroto proti tistim, ki so jih ujeli, ali proti proti drugim revolucionarnim skupinam. Sem in tja je izbruhnila revolucija, ena skupina je uničila drugo, ali pa so levi pobili vse paznike, ki so bili takoj nadomeščeni z drugimi.

Ko se je novi prišlec razgledoval naokrog, je opazil leva, ki je bil videti vedno globoko zatopljen v misli, samotnež, ki ni pripadal nobeni skupini in se je večinoma držal daleč stran od vseh. Nekaj nenavadnega je bilo na njem, kar je po eni strani druge navdajalo z občudovanjem, po drugi strani pa s sovražnostjo, kajti njegova navzočnost je vzbujala strah in dvom vase. Rekel je novemu prišlecu: “Ne pridruži se nobeni skupini. Ti ubogi bedaki se ukvarjajo z vsem, samo ne z bistvenim.”
“In kaj je to?” je vprašal novi lev.
“Preučevati lastnosti ograje.“

Continue reading →

Poučne zgodbice: Orel in kokoš

Po spletu čudnih okoliščin se je orlovo jajce znašlo v kotu skednja, kjer je valila kokoš. Ob času se je mali orlič izlegel skupaj s piščanci.

Čas je mineval in godni ptič je popolnoma razložljivo začel hrepeneti po letenju. Rekel je torej svoji materi kokoši: “Kdaj se bom naučil letati?”

Uboga kokoš je dobro vedela, da ne zna leteti, in ni imela najmanjšega pojma, kako drugi ptiči vadijo godne mladiče v letenju. Toda sram jo je bilo priznati svojo pomanjkljivost, zato je odvrnila: “Ne še, otrok moj, ne še. Naučila te bom, ko boš pripravljen.”

Minili so meseci in mladi orel je začel sumiti, da njegova mati ne zna leteti. Toda ni se mogel pripraviti do tega, da bi pobegnil in poletel na lastno pest, kajti njegovo globoko hrepenenje po letenju se je začelo mešati s hvaležnostjo, ki jo je čutil do ptice, ki ga je zvalila.

Continue reading →

Poučne zgodbice: Odpustiti nacistom

Nekdanji interniranec v nacističnem koncentracijskem taborišču je obiskal prijatelja, ki je z njim delil težko usodo.
– “Ali si odpustil nacistom?” je vprašal prijatelja.
– “Da.”
– “Jaz pa ne. Še vedno sem poln sovraštva do njih.”
– “Če pa je tako,” je rekel prijatelj, “te imajo še vedno v ječi.”

Continue reading →

Zenovske zgodbice: Minilo bo

Učenec pride do učitelja meditacije in pravi, “Moja meditacija je grozna! Tako nemirno se počutim ali me bolijo noge ali sem neprestano zaspan. Grozno je!” “Minilo bo,” mirno odgovori učitelj.

Čez teden učenec pride nazaj do svojega učitelja. “Moja meditacija je čudovita! Tako zavedajočega, mirnega, živega se počutim! Čudovito je!”

“Minilo bo,” mirno odgovori učitelj.

Continue reading →

Zenovske zgodbice: Truditi se zelo močno

Učenec borilne veščine pride do učitelja in ga resno vpraša: “Predan sem treniranju vaše borilne veščine. Koliko časa bo trajalo, da jo bom obvladal?”

Odgovor učitelja je bil nepričakovan: “Deset let.”

Nemudoma učenec odgovori, “ampak jaz jo hočem osvojiti hitreje. Zelo močno se bom trudil. Vsak dan bom treniral, 10 ali več ur na dan če bo potrebno. Koliko časa bom rabil tedaj?”

Učitelj za trenutek pomisli in odvrne: “20 let.”

Očitno tudi trud ni vse ali kot pravi Nisagadatta Maharaj: “Če bi ljudje vedeli, da se nič ne more zgoditi, dokler celotno vesolje ne povzroči, da se zgodi, bi dosegli veliko več z manjšo potrato energije.”

Je pa potrebno biti pazljiv, saj to ne pomeni podpiranja lenobe. Pomeni le to, da ko uživaš v svojem delu, ko si na svoji poti, v svojem toku, narediš več z manj porabljene energije – ravno tako bo potrebno iti preko ovir, vendar te ovire so večinoma družbeno pogojene. “Ne moreš, nisi sposoben, od tega ni denarja,..” Če se navežem na zgodbico, ni vse v treniranju, zelo pomembne so tudi druge komponente. Veliko od teh je prikazano v filmu Peaceful warrior.

Ko pa rineš z glavo skozi zid, ko delaš nekaj v čemer ne uživaš, ko delaš nekaj zgolj zaradi tega, ker so ti drugi to vsilili, pa se bo potrebno izjemno matrati za kakšen rezultat. Zgolj zaradi tega, ker plavaš proti svojemu toku. In še ko pride rezultat, ne bo pomenil veliko – konec koncev, pot je cilj, zato imej rad tisto kar delaš. Continue reading →